Za tiste, ki mislijo, da so o levih slišali že vse, je nujen obisk jezera Manyara. Park s tem imenom v veliki meri tvori prav to jezero, vendar vas ne bom prepričeval o obstoju levov, ki se v ročno izklesanih kanujih prevažajo po jezeru, lovijo ribe in “tavhajo” za školjkami.

Levi so velike mačke in mačke so precej lene, večji del dneva prespijo ali preležijo v grmičevju in pod drevesi, levi v Manyari pa tega ne vedo. Lezejo in spijo kar po drevesih. Vsak dan ob dveh priredijo pravi šov za obiskovalce in debelo uro lezejo na drevesa in nazaj dol, na vejah visijo obešeni z repi, hodijo po dveh tacah, vrhunec predstave pa je dih jemajoč.

Na najvišji veji najvišjega drevesa se zberejo prav vsi, počakajo tudi na zamudnike, skupaj zajamejo sapo, nato pa se na odštevanje najbolj pogumnega obiskovalca (pogoj je znanje svahilija) naenkrat in hkrati, vsi skupaj brez izjem do zadnjega skupaj s prvim poženejo in v loku poletijo preko navdušenih obiskovalcev. Hip ali dva zatem se poležejo na tla in nezainteresirano vrtijo glave ter pogledujejo proti začudenim obiskovalcem. Ravno v tem trenutku sva se pripeljala midva.

Levi so nemo poležavali, žar razburjenja v njihovih očeh je povsem ugasnil. Nič, ampak čisto nič, ni izdajalo nenavadne predstave, ki se je pravkar iztekla. Na žalost sva te nenavadne na drevo plezajoče leve zamudila, a zato dobila še en razlog za ponovni obisk tega dela sveta.

Manyara poleg teh čudnih levov v svoji džungli, ki sestavlja drugo polovico parka, skriva še številne živali in vse kar rinejo pred fotoaparate. Žirafe, pavijani, bivoli, sloni, impale, zebre, povodni konji, no ti morda niti niso taki pozerji.
Raje se skupinsko namakajo v vodi, ribe jim opravljajo pedikuro, ptiči na njihovih hrbtih so izvežbani v kiropraktiki, na veliko pa koristijo brezštevilne blatne kopeli, zato je revma med njimi poznana ravno toliko kot alpinizem med kurami.

Najin naslednji cilj je bila Kigoma. Poceni in hitre povezave med Arusho in Kigomo ni, zato sva se odločila za let preko Dar es Salaama. Načrt, da se zjutraj odpeljeva do letalske družbe PrecisionAir, od tam pa naju s kombijem potegnejo na letališče, je pričel razpadati, ko sva se zgodaj zjutraj znašla iz oči v oči s predstavnikom te družbe, ki nama je zatrjeval, da sva kombi ravno zgrešila, da je že odpeljal, drugega pa nimajo.

Jasno je bila to laž, saj sva bila precej zgodnja, ura, ko naj bi odpeljal, pa še ni odbila. Lagal je tako slabo in očitno, da so se še opice smejale. Pa kaj je mislil, da sva taka “tupkota”, da ne ločiva riti od komolca. Letalo ni krava, ki samo čaka, kdaj jo bo kdo pomolzel. Ko začuti poziv neba, kar gre. Nič ne čaka, še posebno pa ne dveh belih naivnežev kot sva midva. Mudilo se nama je in hitro sva morala nekaj ukrenit, pa sva se odločila najeti taksi. Taksist je bil trd pogajalec. Ni in ni hotel popustiti, nikakor ga nisva uspela prepričati, da bi računal več kot 20 dolarjev. Ker se nama je mudilo, sva se vdala.

Po petih urah, dve od teh sva porabila na postanku v Daru, sva priletela v Kigomo. Kot dve beli riževi zrni v jezeru črnih kavnih sva izstopala s svojo belo kožo med čakajočimi na prtljago. Taksisti so se seveda takoj stepli za naju. Saj veš, belci so hodeče vreče dolarjev. Ko bi oni videli mojo denarnico, še sami bi mi iz usmiljenja kaj primaknili. Prazna kot pisarne državnih uradnikov ob pol štirih popoldne. Počasi se je že razločal favorit med taksisti. Tisti, ki je ostal na nogah in še bolj pomembno, tisti, ki je najbolj spustil ceno, je bil najin zmagovalec.

S taksistom sva nevede dobila še mladca, ki se je odločil, da bo najin vodič. Kar prisedel je v taksi, pojma nisem imel, kdo je. “Prav”, sem si mislil, morda nama še koristi. Najcenejši hotel iz Lonelyja je bil poln. Na srečo, saj sva na predlog najinega taksista nato izbrala Tanganyika beach hotel. Hotel je lociran ob jezeru, ima neoviran pogled na kongoške hribe, najboljšo restavracijo v mestu in zmerno ceno. V njem se je nastanil tudi Michael Palin na svoji poti Od pola do pola, takrat še pod imenom Railway Hotel.

Čas naju je preganjal, zato sva se hitro čekirala in se še hitreje odpravila v mesto.   

Na vratih je pisalo FUNGWA ali nekaj takega, prijel sem za kljuko, vrata so se brez zapletov odprla in vstopil sem v banko. Črni so butasto gledali, meni pa se tudi ni svetlikalo kaj je narobe, dokler na hrbtu nisem začutil nekaj trdega. Ko sem se obrnil, je za mano stal vojak s puško. ” Banka je že zaprta. A jo hočeš oropat ali kaj !? “, tako nekako je kričal, mi je kasneje prevedel taksist. Kaj pa jaz vem ali je zaprta ali ni, zakaj so pa vrata odklenjena in kaj dela tista FUNGWA na vratih, kaj ne znate napisat ZAPRTO, da vas razume ves svet.

Brez gotovine sva bila mrzla, pa je poskusil še taksist in po desetih minutah čakanja ter prestopanja iz ene na drugo nogo, sva doživela skoraj kraljevski sprejem. Sam šef banke je prišel in naju pospremil v notranjost. Po tistem začetnem izgonu iz banke sem bil prepričan, da bova ostala brez denarja, zato se mi je ob takem nepričakovanem sprejemu zazdelo, da slišim fanfare, tisti raztrgan in umazan predpražnik pa se je spremenil v dolgo rdečo preprogo, ki je vodil čisto do blagajne. “How much dolars?”, je vstopilo pri desnem in po krajšem iskanju mesta, kjer bi se zasidralo, izstopilo pri levem ušesu. “How much”, je spet udarilo. Tokrat sem se prebudil iz sanjarjenja. Blagajničarka je s svetlobno hitrostjo skrila nasmešek iz svojih ust in ga nadomestila z neko nadvse zdolgočaseno različico. Potem pa je nadaljevala, a hitrost je drastično padla. “No hurry in Afrika” so tudi tu poznali. Zdelo se mi je celo, da tekmujejo med seboj, komu gre to najbolje od rok; uslužbenci so delali počasi, kot bi za malico jedli zavorne diske.

Iz banke sva prišla polna denarja, a pozna. Kart za Liembo še nisva imela, poskrbeti pa sva morala tudi za prevoz v Gombe naslednji dan.

Mnenja in izkušnje na forumu: Popotovanja