fbpx

No hurry in Africa [2] – pečat svobode!

Potovanja

Tile masaji so živi norci. Leva pospravijo za malo malico.

Serengeti; kako znano zveni. Kaj da ne, buča počasna. Najbolj znan nacionalni park v Afriki, če ne v svetu. Neskončna ravnica se glasi prevod iz svahilija (prosto po avtorju). Pa je res, prostrana in neskončna; živali pa toliko, veš koliko. Če bi se postavile v kolono, bi ta segala do …, mislim številka je takšna, da če bi jo hotel zapisati na list papirja, bi imela toliko ničel, ah ne da se povedati, koliko jih je, še zvezde bi prej preštel.

To sem poslušal in bral o Serengetiju. Zdaj sem tukaj. S Sergejo se peljeva v osrčje parka pa nikjer sledu tej nepregledni množici živali. Sem pa tja kakšen lev plaho gleda izza grmovja, tudi kakšna čreda krvoločnih gazel se da videti, pa nekaj slonov, ki navdušeno plezajo po drevesih. V mlaki ob poti sva naletela na skupino dvanajstih žiraf, ki so razposajeno čofotale po zeleni luži in prežale na nič hudega sluteče, ob vodi stoječe, miroljubne krokodile na visokih nogah.

tanzania-278367_960_720

Le kje so tisti bataljoni zeber, tiste reke gnujev, kje so tiste stezice, k’ so včasih bile. Le kje, ja v Maasai Mari, kje drugje. V Serengetiju je zdaj sušno obdobje, zato so se vse vkrcale v avtobuse in se odpeljale na dopust, na sever, v Kenijo. Tam se sončijo in namakajo v zdravilnih kopelih, sem in tja pošljejo kakšno razglednico s pozdravi in napišejo, kdaj se vrnejo. Ponavadi se vsega naveličajo novembra, potem pa se naredijo “Francoze”, poberejo šila in kopita in jo ucvrejo, računi pa ostanejo neplačani. No ne čisto vsi, nekaj jih pokasirajo pogodbeni izterjevalci krokodili, ki urednikujejo v reki Mara.

Tiste črne reke gnujev so res presahnile in zebre zebraste so se porazgubile, a ta neskončna ravnica, ta prostrana planota, ta je ostala in ostali so levi, pa sloni, žirafe, gepardi, hijene, servali in divje svinje, antilope, gazele in ostal je vtis. Ja, ostal je pečat, ki se je vtisnil globoko v mojo zavest. Pečat, ki ga danes v svetu pogosto in vse bolj zlorabljajo. Pečat svobode.

Ljudje so vzeli meter v roke in jo, svobodo, začeli odmerjat drugim, v isti meri ali še bolj pa živalim. In tu, v Serengetiju, tega metra ni. Vsaj ne tako očitnega. Zares čaroben občutek, ko opazuješ vse tiste čudovite živali v njihovem okolju z zavestjo, da so povsem svobodne, ko veš, ko se zavedaš, da se v vsakem trenutku lahko obrnejo in oddirjajo, kamor jim poželi srce ali pa iz žepa potegnejo odpirač za konzerve, se približajo tvojemu džipu in si privoščijo kosilo. Že samo zaradi tega je obisk poplačan.

Masaji so neki čudni eskimi, še eni teh črnih možicev, ki prebivajo v Tanzaniji. Tudi oni so usekani, na svoj način seveda. Po cele dneve se zaganjajo in skačejo v zrak. In pojejo. Same slovenske nažigajo, Golico in ostale hite. Pojejo in skačejo in to kako visoko. Še Bubko bi premagali, brez palice.

Odkar so leve skoraj iztrebili, nimajo dosti dela. Imajo nekaj krav, za mleko, pa hiše, no tiste igluje v katerih spijo, ki jih skupaj zmontirajo kar ženske. Ogrodje postavijo iz lesenih vej, stene pa omečejo krave. Pa ne zares, le material, drek priskrbijo, ženske pa ga potem na stene mažejo. Lahko bi rekel in se ne bi čisto nič zlagal, da Masaji živijo v dreku, dobesedno.

maasai-woman-making-manyatta1

So pa spretni rokodelci in izurjeni v izdelovanju nakita, tile masaji. Iz raznobarvnih plastičnih kroglic, bambusa in žice izdelujejo takšne in drugačne zapestnice, ogrlice, ovratnice; iz kože in drugih lesenih materialov izdelujejo torbice, čutare pa tudi kakšne bolj uporabne reči kot recimo velike lesene gorjače za obrambo pred levi, doma pa za obrambo pred ženo.

3656248407_d8f2b90e93_z

Eno od masajskih vasi sva obiskala tudi midva. Maasai Boma ji rečejo. Boma je nekako kot utrdba. Vse masajske vasi so obdane z bodičastim grmovjem ali lesenimi koli, a ne zato, da ženske ne bi pobegnile; predvsem je to zaradi zveri. Aha, masaji živijo v parku skupaj z levi, hijenami, gepardi in ostalimi domačimi ljubljenci.

Sledite nam

Najbolj brano

Oznake

Tile masaji so živi norci. Leva pospravijo za malo malico. Baje so jih v preteklosti toliko pobili, da so zdaj že genetsko spremenjeni, levi namreč in kar bežijo, ko zagledajo kakšnega od teh Bubk. Kaj pa vem, vsega pa tudi ne moreš verjeti. Hopla, kaj pa, če je vse res?

Saj ne, da bi veliko zamudil, če bi izpustil obisk masajev, ampak če sva že tu, zakaj ne. Pa ni dosti manjkalo, da jih ne bi videla. Vodič se je bliskovito naredil “Francoza”, ko sva ga pobarala, kdaj gremo k masajem. Na njegovem planu ni bilo od masajev zapisane niti črke m, da o ostalih, ki sledijo ne izgubljam besed, zato sem mu pod nos pomolil svoj izvod pogodbe, kjer je črno na belem pisalo Serengeti -> Maasai Boma -> Ngorongoro.

Godfly, najin vodič, je poklical v agencijo svojega šefa, Bube ga kličejo. Razvila se je prava konferenca, ko smo si podajali tisti mali telefon iz rok v roke. Godfly je govoril z Bubetom, potem Bube z mano, pa jaz s Sergejo, pa spet jaz z Bubetom in Bube z Godflyjem. Nihče ni želel prevzeti krivde.

Na koncu sva presekala ta serengetski vozel; zmenili smo se, da založiva denar za obisk masajev, ob povratku pa nama ga Bube vrne. Ja, čisto povsod moraš paziti, vedno ti skušajo kakšno bučo podtaknit.

Od masajev smo se premaknili v krater Ngorongoro. To je bila nekoč ena mogočna gora, morda celo višja kot Kilimandžaro, nekega dne pa se je mirno razpočila. No najbrž ni bila tako mirna, pa tudi sama se za to gotovo ni odločila. Ne vem, težko sodim, ker me ni bilo zraven, a dejstvo je, da je zdaj vse skupaj manjše. Vrh je odneslo in ga danes lahko opazuješ na lokaciji, ki se nahaja na 60 stopinj vzhodne zemljepisne dolžine in 5 stopinj južne zemljepisne širine. No vrh je res odneslo, luknja pa je ostala in to precej velika. Danes meri približno dvajset kilometrov v premeru. Sčasoma se je zarasla, notri pa so se naselile številne živali. Danes je to bolj urejeno in vredno ogleda. Skratka, obisk toplo priporočam.

Mnenja in izkušnje na forumu: Popotovanja


Sledite nam


RSS Ustavi se!