fbpx

No hurry in Africa [1] – moja prva afriška noč!

Potovanja

Ni potrebe po resnosti. Afrika malo drugače.

Prva je ponavadi enkratna in nepozabna, predvsem in zato, ker pred njo ni še nobene. Vsaka nadaljnja je blagoslov, a obsojena na primerjavo s prvo. In končno se je zgodila tudi meni. Sedaj, ko je za mano, brez zadržkov lahko priznam, da niti nisem pretirano užival. Ni prav dolgo trajalo, postelja je bila trda kot beton, zrak je bil nabit z vlago, moj parfum je bil znamke autan, zjutraj pa me je navsezgodaj pokonci vrgel tisti zmešan hotelski telefon, za katerega nisem niti vedel, da deluje. Kljub temu mi bo ostala v spominu; moja prva afriška noč!

Pretekli večer sva s Sergejo priletela v Tanzanijo. Bube naju je pričakal na letališču. Malo se mi je smilil, revež se je načakal, a me je hitro minilo. “No hurry in Afrika” sem spoznal, še preden sem o tem karkoli slišal. Zaradi napake na letalu smo že iz Dubaja poleteli s krepko zamudo. Ko smo začeli na sedežih poskakovati, se mi je zazdelo, da pilot zaradi zamude želi v galopu nadoknaditi izgubljeno.

Nikogar sicer nisem videl, da bi se treščil na kolena in pričel moliti, a pogled na sedeže okoli mene je bil precej zgovoren: odprta usta, izbuljene oči, potna čela. Do Afrike se je skakanje umirilo, usta so se pozaprla, čela so se osušila, zrkla so zlezla nazaj v svoje očesne jamice, zamuda pa je ostala in se celo rahlo povečala.

Za vizum ni potrebno skrbeti. Iz letališča te niti ne spustijo brez, tako ga dobiš hočeš ali nočeš. Na nek prismuknjen način se je slaba prepoznavnost Slovenije izkazala kot precej koristna. To je bil še čas, ko je za nekatere države veljala drugačna, nižja cena od tiste, ki so jo morale plačevati države, članice EU oziroma njeni državljani.Cena vizuma se je za slednje povišala iz 20 na 50 dolarjev in meni se ni prav nič trgalo srce, da bi uradnike poučeval o tem, kako smo že nekaj časa v EU. Lažja za 20 dolarjev in 40 minut kasneje kot načrtovano, sva se tako z nahrbtniki znašla pred letališko stavbo v Dar es Salaamu obkrožena z množico črncev. Bube je med njimi, samo še prepoznat ga morava, potem pa mu pojasniva zamudo.

“Kaj je Bube, a si se načakal? Kaj tako čukasto gledaš; saj veš: “No hurry in Afrika”.”

To besedno zvezo v Afriki pogosto slišiš. Ljudem čas pač ni gospodar, kot je nam v “razvitem” svetu. Med potjo v hotel mu nisva ničesar pojasnjevala. Razumel je, saj je del tega.

Zjutraj je bil točen; kot bi ne vedel za “No hurry in Afrika”. Še dobro, midva sva zaspala, ker sva uro narobe nastavila. Plan je bil rezervirati karte za Tazaro, potem pa z avtobusom v Arusho od koder odrineva na safari. Na poti do železniške sva zaradi naraščujoče vročine kot dve opici odpirala in zapirala okna v avtu. Bube naju je prestrašil s svojimi zgodbicami o črnih roparjih, ki na križiščih skozi odprta okna izmaknejo vse živo.

Popotovanja se le redko odvijajo povsem po načrtih in ponavadi vse, kar ima le najmanjšo možnost za zaplet, to možnost tudi najde in se zaplete. Tako nama kart za Tazaro v Daru iz meni povsem nerazumljivih razlogov ni uspelo rezervirat, pa sva vzela robčke, se obrisala pod nosom in se namenila ujet vsaj avtobus za Arusho.

Izbrala sva Dar Expres, ki je glede na ceno moral nuditi kaj več udobja. Pot do Arushe je le predolga za vožnjo s kakšnim nabito polnim minibusom. Se še premalo poznava s temi črnimi, da bi se kar takoj stiskali.

Avtobus je bil napol prazen ali pa je bil morda napol poln, ne vem več točno. Da se ne bi delala škoda, sva kar najhitreje zasedla vsak svojo vrsto sedežev in se raztegnila. Sprevodnik je v slabe pol ure dvakrat kontroliral karte, na prvi pogled morda nič čudnega, a avtobus se vmes ni nikjer ustavil, sam pa tudi nisem videl nobenih kamikaz, ki bi prileteli v avtobus.

Na srečo se je potem umiril, morda se je le utrudil, meni je bilo vseeno, da mi le ni treba brskat po žepih in iskat tisto bedasto karto. Arusha je bila vse bližje, prostora pa vse manj. Mali črni so skakali v avtobus na vsakem ovinku. Avtobus je bil kot velik sesalec, ki posesa vse črno pred seboj. Končno se je po osmih urah ustavil na cilju in izpljunil, kar je nabral po poti.

Si predstavljaš, da greš v Pariz in se vrneš, ne da bi se povzpel na Eifflov stolp ali da v Egiptu mižiš, ko se sprehodiš mimo piramid ali si predstavljaj, da greš na Bled in spregledaš jezero?

Podobno storiš v Tanzaniji, če izpustiš jezero Eyasi in srečanje s plemenom Hadzabe. Preprosti črni možici. Mi bi jim rekli bušmani oziroma bolj slovensko grmičarji.

mangolacsini-227331_960_720

Si predstavljaš, pa ti norci zares živijo v grmičevju. Sergeja, jaz in prevajalec, ki je bil takole mimogrede en mulc, ki se je naučil nekaj angleških besed, ni pa čisto natančno vedel, kdaj katero uporabiti; vprašam “Where do they find water?, mulc odgovori “Yes, water fine”; no mi trije smo tako krenili v nekakšno puščavo posejano z grmičevjem in redkimi drevesi. Nisem povsem verjel, da bomo kogarkoli našli, še najmanj pa kakšne zmešane bušmane, ki se kar naprej selijo. Premišljeval sem, koliko časa naju bo mulc zdaj vlekel za nos, pa naenkrat zagledam skupino malih črnih. Kakih deset jih je bilo. Ta mulc naju ni nategoval. Tu so.

Bili so povsem zaposleni z žvečenjem in jasno je bilo, da smo jih zalotili pri zajtrku. Sedeli so ob dveh ognjiščih, razdeljeni na moške in ženske, na grmičevju pa so se sušili ostanki pavijanovega mesa.

Oni ga kar zgrabijo, pavijana, ga fliknejo iz kože pa na veje. Bo za zajtrk, ko se posuši. Pavijani tega ne marajo, zato bežijo, a bušmani imajo loke in jih vedno polovijo. Tetive naredijo kar iz pavijanov, kaj pa drugega. Ko jim slečejo plašč in odstranijo dlake, kožo svaljkajo, dokler se ne vda in pristane, da bo tetiva.

So res hecni tile bušmani, je pa žalostno, da zgodaj umirajo. Najstarejši med njimi je imel kakih petindvajset let. Ravno nekaj dni pred najinim obiskom so ostali brez očeta.

tanga-102575_960_720

Ne morem reči, da se jim koleščki v glavi vrtijo v bedasto smer, imajo pa neka svoja prepričanja in verovanja. Pokopavanja umrlih tako ne poznajo. Ko nekdo umre se enostavno preselijo; iz vej grmičevja poberejo pavijanovo meso, pogasijo ognje, plačajo račune za elektriko, vodo in gredo, truplo pa pustijo. Nekaj časa žalujejo in objokujejo umrlega, nato pa se starešina vrne preverit, kaj je s truplom. Ko izgine, truplo seveda, verjamejo, da so ga vzeli duhovi. Duhovi pa niso nori, oni vzamejo samo dobre ljudi. V takem primeru starešina prinese v tabor radostno novico in družno priredijo veselico s srečelovom. Če truplo ne izgine so žalostni, umrli ni bil dober človek in veselica jasno odpade. Po zajtrku so se odpravili na lov in midva z njimi, ženski del pa je ostal doma. Med potjo so neprestano napenjali loke in prožili puščice. “Ti bi še slona zgrešili, v kolikor sam ne bi kaj jaz vem kaj, stopil na puščico ali kaj takega”, sem razmišljal, a ne prav dolgo, saj so moja razmišljanja hitro utišali kriki. “Kaj pa je, si je kdo nogo zlomil, kaj se tako derejo?” Nič podobnega, eden od bušmanov je ujel ptiča. Medtem, ko so drugi kričali od navdušenja, ga je sam v mislih že vrtel na ražnju. Ne dolgo zatem so uprizorili še pravo hajko, bežala pa je ena uboga veverica, ki se je po mojem na koncu od naveličanosti sama predala in se povrh še zabodla z leseno puščico.

Ulov je bil boren, a bušmani niso nič odlašali s kosilom. Kar tam so oba slekli in na ogenj vrgli. Dve, tri minute pa je bilo, pečeno narejeno. Veverico so mi ponudili. Priporočam.

Mnenja in izkušnje na forumu: Popotovanja


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Obljubili smo, da bodo prisluhnili, in smo.
    Vseslovenska javna pobuda Ustavi se!, ki je že tretje poletje opozarjala na posledice prehitrega tempa življenja, njihove vzroke in rešitve, se zaključuje. Letos so Slovence nagovorili s pozivoma: Ustavi se! … In povej. / In prisluhni. Tak slogan so izbrali, ker pogrešajo dvosmerno komunikacijo.
  • Manca Fekonja: Jazz me navdihuje in mi ustavi čas
    Manca Fekonja je stara 18 let in obiskuje 4. letnik gimnazije Ljubljana za Bežigradom. Že od malih nog je glasba njen način komuniciranja. To potrdijo tisti, ki jo poznajo in so skupaj z njo odraščali. Manca in glasba sta bila eno.
  • Na “ustavi se dnevu” v Celju
    V soboto smo se Dormeo Slovenija in ekipa Ustavi se! ustavili v Citycentru v Celju.
  • Zaveza Sloveniji: prostor za odprto komunikacijo
    Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je podprlo javno pobudo, saj pristna in odprta komunikacija v praksi pomeni pogoje za uresničevanje strateških usmeritev ministrstva in Vlade pri uresničevanju svojih ciljev.
  • Kako utišati glas notranjega kritika
    Vsi imamo notranjega kritika. To je glas znotraj nas, ki nam šepeta, da nismo dovolj pametni, močni, sposobni, talentirani, privlačni, izobraženi. S tem prebuja dvom in nezaupanje v naše moči in sposobnosti. Del nas je prepričan, da nas ta glas varuje, zato mu verjamemo. Vendar notranjega kritika lahko tudi utišamo!