Vsi mejniki v svoji simboliki predstavljajo smrt nečesa in rojstvo nečesa novega. Ob vseh prehodih so odprti določeni svetovi pri posamezniku, kjer veljajo določena pravila obnašanja, da si ne nakopljemo slabih energij in nesreče v prihodnosti.

Rojstvo

“Nosečnost, sploh v zadnjem delu in sam porod, predstavlja potovanje matere v onostranstvo in potovanje še nerojene duše v ta svet iz onostranstva. Svetova Nav in Jav sta med seboj pomešana, s tem pa smo ljudje v teh primerih veliko bolj dovzetni za slabe duhove in negativne energije. V tej dovzetnosti za sprejemnaje vsega toliko intenzivneje, s tem pa tudi slabega – so se ljudje na podlagi starih izročil skušali na vse možne načine zaščititi, tako mater kot otroka.”

Zanimive šege in verovanja

Pri Slovanih ima moški izjemno zaščitniško vlogo do ženske še posebno v času nosečnosti. Če svojega časa ne more deliti z njo, še posebej ponoči, mora ženska nositi njegove obleke ali del oblačil, dovolj je imeti pri sebi npr. njegov pas.

Zalivanje drevesa s prvo vodo v kateri se je otrok okopal je poznan običaj tudi v drugih koncih Slovenije, še posebno v Prekmurju.

Naši predniki so verjeli, da se v času rojstva v intimnem prostoru družine odpreta zgornji in spodnji svet, da lahko duša nerojenega otroka vstopi v ta svet, s tem pa se na razpotju znajde tudi mama. Tudi vsi navzoči ob rojstvu so tako bolj odprti . Zato so predniki raje rojevali v prostorih, kjer se sicer niso dolgo zadrževali, torej, da rojstvo ni potekalo v dnevni sobi, spalnici, kuhinji, ampak v kopalnici ali savni. Nosečnice so se že pred rojstvom priporočale boginjam, vsaka svoji v svojem okolju – za uspešen in lahek porod ter zdravje otroka.

Pomen kruha je v največji meri skozi zgodovino prav praznična. Srečamo ga kot  del obredov od rojstva pa do smrti. V svetu stare vere, hlebec sam po sebi simbolizira sonce. V starih obredjih je kruh stalnica, ki simbolizira tudi obilje in rodovitnost.
Že v virih iz 12. stoletja, ko so v čast starodavnih bogov izvajali različna obredja rodovitnosti ali povezana z vedeževanjem, srečamo krušne hlebce in pogače. Ljudje so verjeli v čarobnost kruha. Zanje je pomenil svetost in merilo vsega dobrega.

Prednamci so nekoč verovali, da novorojenega otroka obiščejo vile rojenice (ali sojenice) in mu napovedo usodo. Vedno prihajajo tri, pri čemer je zadnja oblečena v belo. Ena sodi mladost, druga zakonsko življenje in tretja starost. Eni pravijo, da ena napove srečo, druga nesrečo in tretja smrt. Staroverec še danes časti Zemljo in vse silnice, ki mu pomagajo na poti sajenja in pobiranja plodov, kakorkoli že.

Širom Slovenije srečamo običaj darovanja belega hlebca otrokovi materi z namenom, da bi bil otrok srečen in nikoli kruha lačen. V Prekmurju je to bela pletenica, imenovana »bosman« , ki je okrašena s ptičkami. Mati dobi toliko krušnih ptičk, kolikor je otrok pri hiši.

Babica je zlila vodo, v kateri je prvič okopala novorojenčka, na sadno drevo, da bi otrok dobro rasel.

Pred slabimi uroki so ga zavarovali z risanjem trutamorinega znamenja – pentagrama in morce. Tudi v našem etnografskem muzeju je na voljo stara zibelka s trutamoro – pentagramom. Pentagram izvezen z rdečo nitjo, so dajali tudi na otroške srajčke, kar pa je vidno v muzeju na gradu Bogenšperk. Prekmurci so pred vrata postavili dve prekrižani metli, da ne bi vstopile v hišo čarovnice. Tudi babica, ki je pomagala pri porodu, je dobila kruh.

Če v Beli krajini otrok ni hitro spregovoril, je gospodinja spekla dva hlebčka in ju skozi okno podala otrokovi materi.
Iz Ormoža vemo, da je gospodinja pri peki prazničnega kruha za otrokov krst vmes tudi molila, da se ne bi nič hudega zgodilo.

“Odkar preučujem naše rodnoverje – že mnogo, mnogo let in na tej poti neutrudno rastem kot Človek, ga širim na svoj način širom naše dežele, čutim poglobljeno vez s predniki, prednicami. Obenem pa trdno prepričanje, da resnično staroverje ne more pre-živeti samo z raziskovanji in vedenjem, marveč mora resnično živeti. Živeti v praksi. Da lahko vse, kar spoznamo, ponotranjimo, da postane del nas, nepretrgana vez, ki nosi v sebi brezčasna božanska izročila, ki so primerna za vsak čas, tudi ta, v katerem trenutno, prehodno bivamo.” Irena Urankar

• v času nosečnosti se ženska ne sme ostriči (da ne izgubi vezi z otrokom);
• v času nosečnosti in rojstva naj ženska nosi čim večkrat razpete lase – lažji stik z intuicijo in odganjanje slabih duhov obredno umivanje pred porodom;
• oče naj bo prisoten ob rojstvu in se po njem fizično in duhovno očisti;
• ženska naj se čimbolj posveti sebi in otroku v tišini / potovanje v onostranstvo;
• ob rojstvu, ko mati prvič podoji otroka, ga tudi poimenuje, ostali prisotni na glas ponovijo ime;
• pred ali po rojstvu se izbere drevo ali zasadi novega, kamor se zakoplje posteljica (placenta), da bo vez med materjo in otrokom trajna zaradi žive daritve materi zemlji;
• zalivanje drevesa z vodo, v kateri se dojenček prvič okopa za zdravje in dobro rast;
• v domačem okolju oče dvigne otroka k soncu, k ognju, ga položi na zemljo in ga malo potopi v vodo ali z njo le poškropi – tako ga predstavi bogovom;
• na zibko ali otroško posteljo narišemo trutamoro ali morco, kot zaščitni znak pred slabimi duhovi/energijami;
• otroško posteljico okrasimo z rdečimi trakovi za zaščito;
• pod drevo družina zakoplje pramene svojih las zavite v drevesni list, da bi dosegli družinsko harmonijo skozi vse življenje, ob tem pa se izreče” Za srečo, mir in zdravje.”;
• porodnica/otročnica dobi v dar bel kruh/pletenico, obenem pa še toliko krušnih ptičk, kolikor je otrok pri hiši / za blagostanje, da ne bo lakote;
• bel domač kruh prejme tudi babica (ki pomaga pri porodu);
• prihod vil sojenic: miza je obložena, vile sojenice pa pridejo, da napovedo usodo otroku od začetka do smrti. Vsaka otroku skozi čelo vtisne svoj del usode, ki jo je napovedala.

Avtorica: Irena Urankar, društvo VELES

vir: http://veles.si/