Pravljične poti v zgodovino je nov družinski izletniški vodnik založbe Sidarta avtorice Irene Cerar. V njem je zbranih petdeset izletov po Sloveniji, vse zanimivosti, ki so razlog za potep, pa so ovite v ljudske pripovedi in pravljice. V njem se sučejo vitezi, jezdijo Turki, prežijo razbojniki, srečamo hunskega vladarja Atilo, med drugim zapiše knjigi na pot njena avtorica, ki je prvi »pravljični« vodnik po Sloveniji izdala že pred petimi leti; ta je sicer povedel po naravnih znamenitostih, medtem ko novi odkriva kulturnozgodovinsko dediščino. Oba sta namenjena predvsem družinam z otroki. Cerarjeva poudarja: »Za otroke je izjemno zanimivo, če izlete ovijemo v zgodbe! Samo hoja in ogledi jih bodo najverjetneje dolgočasili.«

Kako ste izbirali izlete? Ste najprej poiskali zgodbo in ji »prilepili« še kulturnozgodovinsko dediščino ali obratno?

Oboje. Če sem najprej poiskala zgodbo, sem nato raziskala, ali je mogoče v povezavi z njo kaj videti. Primer, da sem zgodbo »prilepila«, pa je recimo Krkavški kamen (v slovenski Istri, op. p.). Vanj sem se zapičila, hotela sem ga imeti v knjigi, zato sem vztrajno iskala ljudske pripovedi, ki bi bile vezane nanj. In jih našla. Podobno sem se odločila pri rimski utrdbi na Hrušici. To je izjemno odkritje, biser, ki ga sploh ne poznamo! Je drugi Hadrijanov zid, ki je v Britaniji dragocena zanimivost, pri nas pa ne naredimo iz njega ničesar … V prvi knjigi (Pravljične poti Slovenije, op. p.) sem imela, recimo, zgodbo o orehu oziroma orehovi vejici, pravljico, potem pa smo poiskali najdebelejši oreh v Sloveniji. No, ampak tudi iz same poti je bilo treba ustvariti zgodbo.

Kaj je bilo laže? Najti zgodbo ali zanimivost?

Dobre zgodbe je (bilo) zelo težko najti. Sicer so v knjigi povečini ljudske pripovedke oziroma povedke, kakor pravijo folkloristi in etnologi, ki so določene s prostorom in časom. Pravljice so namreč praviloma prostorsko in časovno nedefinirane. No, zgodb sem imela na zalogi ogromno, a jih je bilo treba temeljito presejati. Sicer pa zgodbe iščem v virih, ki niso namenjeni otrokom, in jih je treba prirediti zanje, da jim bodo razumljive. Le tako jim lahko približamo ljudsko izročilo…