“Nimam časa” je oblika zavrnitve

»Nimam časa« je izjemno razširjena, popularna in priljubljena »besedna zveza«, ki pa v osnovi ne pomeni ničesar. To je bila opazka, ki je pred več kot desetletjem pritegnila mojo pozornost. Še več. Ljudje tovrstno besedno zaporedje zelo radi in spretno uporabljamo, čeprav se morebiti pravega pomeni niti ne zavedamo.

V osnovi gre za prikrito zavrnitev in sočutno sprejetje le te. Namreč, izbor nečesa, neizbežno pomeni zavrnitev nečesa drugega. Odločitev za nekaj, nujno implicira tudi ne-odločitev za nekaj drugega. In tako se znajdemo v situaciji, kjer odločitev pomeni izbor. Izbor nečesa in zavrnitev nečesa drugega. Vsi pa vemo, da zavrnitev boli. Nihče si ne želi biti zavrnjen in tudi tistemu, ki mora izbrati, ni lahko. Predvsem pa ni prijetno. Verjetno bi se tovrstni situaciji najraje celo izognil. In tukaj na pomoč priskoči tako zelo priljubljena besedna zveza »nimam časa«.

V osnovi gre za izjemno eleganten in prefinjen izgovor, s katerim sporočimo zavrnitev, v odgovor pa »prejmemo« razumevanje in sočutje. Morebiti celo tolažbo. In tako vedno znova nadaljujemo nekaj, za kar si želimo, da bi bilo drugače. Morebiti si tudi zavrnjena stran želi, da bi bilo drugače. Oboji si torej želimo, da bi bilo drugače. Morebiti celo po tihem upamo, da bo ščasoma vendarle drugače. Da bo nekdo nekoč zbral pogum in naredil nekaj drugače. Spregovoril drugače. Se odzval drugače. Da se bodo stvari spremenile. Včasih celo se, vendar se to zgodi bolj kot ne slučajno, kajti vsaka sprememba je posledica nečesa novega. Drugačnega.

Vsak začetek ima svoj zaključek. Ni ga začetka, brez zaključka. Čeprav gre za igro besed, le ta v sebi nosi pomembno sporočilo. Vsak zaključek namreč prinese s seboj spoznanje. Vsak začetek pa v sebi nosi novo upanje. In leto, ki se izteka, bo kmalu nadomestilo novo. Do takrat pa bodo še priložnosti za spremembe. Za dogodke, druženja in tiste drobne trenutke, ki včasih minejo kot bi mignil, vendar za seboj pustijo pomemben pečat.

Vsak izmed nas ima možnost, da dani čas izkoristi in zapolni na način, kot misli in čuti, da je zanj najbolj prav. Najsibodi gre za samotno lenarjenje ali aktivno udejstvovanje.

Časa ne moremo zavrteti nazaj, lahko pa se odločimo, kako in s kom ga bomo delili. Komu ga bomo namenili in v družbi koga preživeli trenutke, ki jih še imamo.

Z besedami lahko manipuliramo, olepšujemo ali prikrivamo, naše geste in dejanja pa govorijo univerzalno govorico, ki preprečuje nesporazume.

Včasih ni besed, ki bi opisale naša občutja. Zadošča že pogled. Obrazna mimika. Grimasa. Kretnja, ki pove več, kot bi katerakoli beseda, kdajkoli lahko. Tudi besede so kdaj odveč, saj bi zbanalizirale doživeto. Razvrednotile občuteno. Edino pristno je neizrečeno. Tisto občuteno.

Zakaj bi se trudili in izgubljali energijo v iskanju tistih lepih, družbeno sprejetih besed ter izgovorov, če se lahko odločimo tudi drugače? Če lahko naredimo nekaj drugače. Si podarimo priložnost in drugim omogočimo možnost. Tisto novost, ki odpre prostor za drugačnost.

Vrata ki odpirajo prostor za drugačnost

Vsak se želi počutit sproščeno in sprejeto. Lepo in prijetno. Dovolite si zbrati pogum in poskusite še letos narediti nekaj drugače.  Ne bo lahko, bo pa pristno vaše. Ste pripravljeni? Morda boste o sebi in tudi drugih ugotovili marsikaj, nad čemer boste presenečeni.

V drugačnosti se skriva pristnost. Tista odgovornost do sebe in drugega. In to je največje darilo, ki ga lahko nekomu podarimo. Naš čas in skupno druženje. Svojo pristnost, interes in zanimanje. Resnično prisotnost v danem trenutku. Vsak dogodek je namreč poseben. Edinstven. Unikaten. In ne glede na potencialne ponovitve, vsakič drugačen. In ravno zato dragocen.

Za vsakega izmed nas, se bo čas, nekoč, tudi iztekel. In to ne glede na naše želje in hrepenenja. Kdaj, kje in kako se bo pripetilo, pa ne vemo. Kar vemo je samo to, da nekoč, nekje, se pač bo. Vmes je pa življenje.

Zapisala: Petra Petravič, idejni vodja projekta Zaupaj si.

Preberite tudi: