Izleti v naravo so lahko tudi v pozni jeseni zelo mikavni. Če vas morda motijo meglena jutra in nižje temperature, predlagam, da jo mahnete proti slovenskemu Primorju.

Pogled, ki se nam odpre, ko se na poti iz notranjosti proti Primorju spustimo skozi črnokalski usek, nas vedno znova prevzame. Posebej še ob jasnih popoldnevih, ko se sonce, ki se začenja poslavljati od dneva, ogleduje v morski gladini. Navidez je to majhen, v resnici pa zelo mogočen del svetovnega morja, tako privlačen in vedno znova nekaj posebnega. Tako nas nekako začara, da gredo nezavedno mimo mehka gričevja Istre, ki se valovito prepletajo iz strmega kraškega roba na desni strani našega pogleda. A kdor zaide v notranjost Istre, jo za vedno ohrani v svojem srcu.

Po POTI ZA SRCE v Slovenski Istri – od Vanganela do Marezig

Slovenska Istra zajema celoten predel od kraškega roba do morja. Vendar se je v novejših časih za kraje ob morju bolj uveljavilo ime Obala in poimenovanje slovenska Istra je ostalo nekako za zaledje treh mest ob morju. Nič ni narobe, ne z enim ne z drugim imenom, a lepše in domačinom veliko bolj blagodejno zveni Slovenska Istra.

Geografski pojem je dobil svojo veljavo po osamosvojitvi države Slovenije, sicer pa je slovenska Istra sestani del značilnega polotoka, najbolj na severu, ki ga zaokroža skupaj še z manjšim območjem čez mejo na sosednjem Tržaškem. Istra, njeno ime je povezano z grško legendo o Argonavtih, je bila že v davnini zelo pomembno stičišče trgovskih poti, prostor, kjer so se srečevali različni narodi in ki so ga za svojega hoteli različni gospodarji. Obvladovali so ga Rimljani, Bizantinci, Langobardi, Franki, pozneje Benečani, Avstrijci in Italijani.

Pestra zgodovina in razgibano dogajanje v preteklosti nekako nista v skladu z umirjeno podobo, ki jo kaže notranjost slovenske Istre danes. Te kraje je namreč zlasti v obdobju po drugi svetovni vojni zapustilo veliko ljudi, vasice z značilno podobo počasi izginjajo, novi prebivalci, ki se postopno vračajo, si gradijo nove, moderne hiše. A če smo dovolj pozorni, bomo začutili tisto skrivnostnost, o kateri znajo povedati mnogi, ki se z Istro srečajo. Zaradi posebne pokrajine, starih hiš, nekaterih že v ruševinah in starih domačinov, ki še vedno, čeprav vedno težje, z načinom življenja in dela ohranjajo izvirno avtohtonost.

Obzidan vodnjak – ponekod še živ pomnik življenja na vasi

V notranjost slovenske Istre pripelje več poti. Dobro je, če si ob kakšni priložnosti nabavimo turistično karto Slovenska obala in zaledje. Pride lahko prav, ko se moramo v poletnem času s težavo prebijati v koloni po avtomobilski cesti. Dobrodošla bo tudi, ko bomo želeli notranjost Istre odkrivati bolj podrobno, saj se za navidezno preprostostjo, ki se nam zazdi od daleč, v gubah nežnega gričevja skriva nešteto vasic. Skoraj do vsake pripelje urejena asfaltirana pot.

Pot za srce

Pot za srce od Vanganela do Marezig je zrasla iz ideje, namenjene srcu. Skupina prijateljev planincev jo je ob sodelovanju podružnice za srce za slovensko Istro začrtala z namenom, da bi jo lahko uporabljali kot rekreativno pot, ki je primerna tudi za tiste, ki jim zdravje ne dovoljuje pretiranih naporov ali nimajo dovolj kondicije. Izbiramo lahko med tremi različno dolgimi odseki poti.

Do izhodišča poti sledimo prometnim znakom. Iz notranjosti Slovenije se po cesti pripeljemo do Kopra in se usmerimo proti nakupovalnemu centru Mercator (to je verjetno najbolj uporabna informativna točka). V križišču smo pozorni na tablo Marezige. Zavijemo levo in se po edini cesti, ki pelje v to smer, napotimo do Vanganela.

Vanganel je razloženo naselje, oddaljeno približno pet kilometrov od Kopra in je danes pravzaprav že skoraj njegovo predmestje. Če smo v dobri kondiciji in imamo s seboj kolo, lahko pustimo avto na enem od parkirišč v bližini omenjenega križišča, saj je do Vanganela lepo urejena kolesarska pot. Veliko kolesarjev jo ubere še naprej proti Marezigam, nato pot zaokrožijo mimo Svetega Antona nazaj v Koper, nekateri pa uporabijo krajši krog in se v Koper vrnejo po notranji strani doline mimo pokopališča.

Kot marsikje drugod je tudi v Vanganelu osrednja točka kraja gostilna, kjer imajo na razpolago tudi zloženke s podrobnim opisom poti. Če bomo dovolj pozorni, bomo še s ceste ob nogometnem igrišču, ki leži pri gostilni, opazili lično zeleno tablo, ki označuje POT ZA SRCE. Na njej so zapisane in označene prav vse potrebne informacije.

Ni strahu, da bi zašli, le oznakam sledite

Izhodišče

Na parkirišču lahko pustimo vozilo in se odpravimo po označeni poti mimo kapelice po cesti proti Marezigam do odcepa za Vanganelsko jezero, kjer je na zelenici sredi vitkih topolov pravzaprav izhodišče poti.

Vanganelsko jezero, raj za ribiče in vir za namakanje polj v bližnji dolini.

Opis poti

Po levi strani se povzpnemo na nasip in ga prečkamo ter pot nadaljujemo za kratek čas po kolovozu ob jezeru tik ob glavni cesti. Kmalu se umaknemo s ceste v zavetje kolovoza, delno obkrožimo jezero in se potem začenjamo počasi vzpenjati po poti, ki je bila nekdaj glavna vez med Vanganelom in gornjimi vasmi. Prečkamo strugo potoka Montova, spotoma pozdravimo opustelo ruševino nekdanje poljske hišice ali kažete, kot ji pravijo domačini; opazimo še vedno razpoznavne ostanke teras, ki so jih nekdaj prizadevni kmetje pridno okopavali z motiko, se začudimo ob nenadnem srečanju z velikim kamnitim skladom peščenjaka, vonjamo izjemno barvitost gozdnih dišav in občudujemo nepredirno goščo robide (ki hitro zagospodari tudi na POTI ZA SRCE, če jo pridno ne režemo!). Veliko je tudi raznolikega drevja. Od gabrov, jesenov, cerov do kostanjev, ki jih v podrasti objemajo šopi lobodike ali ruške, šparglji, ponekod tudi brnistra in brinovi grmi. Srečamo tudi šipek, vse bolj se razraščajo kanele.

Velik del poti do prvega odcepa, kjer je mogoč povratek, nas ob vznožju nevidno spremlja potok Morigla, ki v poletnem času presahne, ob velikih deževjih pa silovito buči in napaja Vanganelsko jezero. Potoki in reke v Istri imajo hudourniški značaj. S potokom se za kratek čas tudi srečamo, ga prečkamo in potem se nam odpre pogled na dolino, na bližnje hribe, svet postane bolj svetel in tudi bolj obljuden.

Ponvice Morigle

V nadaljevanju se nam pokrajina vedno bolj odpira, začenjajo se nam kazati že prvi vinogradi, kakšno češnjevo drevo in potem oljke. Pod Bržoni, zaselkom pod Marezigami, je ob oljčnem nasadu prava razgledna točka in priložnost, da zaokrožimo najkrajšo različico poti in se po drugi strani vrnemo k izhodišču. Za ta del poti bomo potrebovali približno 90 minut zmerne hoje.

Oljka – ena od prednostnih kultur v teh krajih

Če imamo še moči, gremo naprej, po čistini, kjer nastaja nov oljkov nasad do zajetega izvira, kamor so nekdaj bližnji stanovalci hodili po vodo in vodili napajat živino, gospodinje pa so prale perilo. Še danes, pravijo, teče tu najboljša pitna voda; kdor pride mimo, se lahko izdatno odžeja. Nekaj metrov naprej od izvira pridemo do struge potoka Morigle, ki oblikuje izjemen slap.

Vendar pride do izraza le ob obilnem deževju; ker je zelo zaraščen, se moramo kar potruditi, da pridemo do njega. Nadaljujemo po kratki strmini skozi gozd po brezpotju, nato pa ponovno položno po gozdni poti do zaselka Škrgati, kjer lahko izkoristimo drugo priložnost za povratek. Za to, drugo različico poti, bomo potrebovali še dodatnih 45 minut.

Vinska trta – zaščitni znak dežele refoška

Najdaljša različica nas popelje po urejenem kolovozu do glavne ceste Vanganel-Marezige, po kateri pridemo v nekaj minutah do središča vasi, ki se ponaša z imenom glavno mesto dežele refoška. Upravičeno, saj poznavalci vedo, da pridelujejo tu najboljši refošk in že skoraj 30 let organizirajo praznik refoška. Pri kanavi si privoščimo temeljit počitek. Kadar pohod organizira istrska podružnica Društva za srce, opravijo tu tudi nadzorne meritve krvnega tlaka.

Vrnitev

Vračamo se po drugi strani, mimo stare in nove šole, skozi zaselek Sabadine po stari cesti Marezige-Vanganel-Koper. Tu je svet nekoliko bolj odprt, več je obdelanih njiv, a nas tudi po tej strani spremljajo ruj, brnistra, brinje, pogosto se nam odpre pogled na sosednje vasi na bližnjih hribih. V dolino gre hitreje in do izhodiščne točke, do kapelice v Vanganelu, bomo prišli še prekmalu. Za to najdaljšo različico bomo potrebovali skupaj nekaj manj kot tri ure.

Primeren čas za pohode

Zahtevnost poti

Že z imenom je nakazano, da je pot primerna za vsakogar. Vzpon je zmeren in pretežni del poti poteka po gozdu. Je tudi varna, saj je speljana po opuščenih, a še vedno lepo prehodnih kolovozih. Najbolj udobno jo bomo zmogli v planinskih čevljih, zadostujejo pa tudi utrjeni športni copati.

Najstarejši vinograd v Marezigah ima še kamnite podpornike

Ljubitelji Istre, izkušeni pohodniki in planinci že nekaj let odkrivajo in trasirajo peš poti, navadno po opuščenih kolovozih, poljskih poteh, stezah, ki so jih uporabljali domačini v preteklosti. Te poti peljejo skozi zanimive predele, skozi istrske vasi, do naravnih znamenitosti in kulturnih spomenikov, ki so večinoma manj opazni, do izvrstnih razglednih točk. Takih prehojenih smeri je več kot sto, za te namene se ponujajo praktično neizčrpne možnosti. Da bi jih lahko obiskovalci sami poiskali in prehodili, se srečali z ljudmi, obiskali domače gostilne ali turistične kmetije, je nastala zamisel o projektu z naslovom “ZA SRCE IN DUŠO.” Naslov pove, da gre za prijetne rekreacijske, in torej za zdravju koristne poti, hkrati pa tudi s poudarkom na poznavanju kulturne dediščine, s katero si polnimo dušo.

Projekt bo nastajal postopoma, prva takšna pot je POT ZA SRCE od Vanganela do Marezig. Vsakoletni pohod po Poti za srce v organizaciji podružnice Društva za srce za Slovensko Istro je prvo soboto v juniju.