fbpx

Po premieri filma Darfur – vojna za vodo

Novice

Oko dobrega zre v srce zla Dokumentarec Darfur – vojna za vodo je zgodba o spopadu moči in nemoči. Na vseh ravneh. Ko se je Tomo februarja 2006 kot posebni odposlanec pokojnega predsednika Janeza Drnovška odpravljal v Darfurju reševat nerešljivo, je globoko v sebi vedel, da se bo znova soočil z neupogljivo resnico bede, in […]

Oko dobrega zre v srce zla

Dokumentarec Darfur – vojna za vodo je zgodba o spopadu moči in nemoči. Na vseh ravneh. Ko se je Tomo februarja 2006 kot posebni odposlanec pokojnega predsednika Janeza Drnovška odpravljal v Darfurju reševat nerešljivo, je globoko v sebi vedel, da se bo znova soočil z neupogljivo resnico bede, in za to je bil pripravljen odšteti svoje življenje. Pred odhodom ga je tresla negotovost – in ta ga, še tolikanj bolj, trese poltretje leto pozneje, ko je po mukotrpnem garanju in neštetih motnjah Tomu in Maji uspelo dokončati dokumentarni film, ki ostro, kolikor se le da, zareže v srce teme in po njem koplje, dokler slednje ne izpljune resnice. Kot v Nubskih gorah pred devetimi leti.

Tomo, vesoljski unikum, ki že poldrugo desetletje dokazuje, da je razmik med pomembnim in banalnim skupni seštevek osebnega žrtvovanja, je mesece zrl v bit najbolj kompleksne tragedije začetka 21. stoletja. Kar je v Darfurju videl in doživel, se je nepovratno oklenilo njegovega otroško naivnega obraza, katerega brazde neomajno in na trenutke samouničujoče precenjujejo vse, kar je vsaj malo človeškega.

Ravno zaradi naštetega je Tomov in Majin dokumentarec brez konkurence (v svetovnem merilu) najboljši žurnalistično-aktivistični prerez darfurske krize, ki bi se moral tako ali drugače, tudi nasilno, če bo treba, znajti na mizah prav vseh nosilcev moči in tistih, ki se slednjim lahko uprejo.

foto: splet

Vsem, ki glasno in povsod govorijo o nemogočih misijah in prevelikih čevljih, Tomo vedno znova odvzame alibi in jih, zaprte v zasebne prostore rušilnega niča, postavi na laž, ki z okrvavljenim prstom ranjenega otroka nazorno kaže na krivce: niso krivi le bombniki, klimatske spremembe, arabska hegemonija, džandžavidi, geostrateški premiki, neenotni uporniki in pomanjkanje vode; kriv je vsakdo, ki umakne pogled in aktivno uživa v pasivnosti na turbobanalni pogon…..

Sledite nam

Najbolj brano

Oznake

 


Sledite nam


RSS Ustavi se!