fbpx

Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu: Adelante muchachos!

Novice

Karibi, morje, plaža, hotel in restavracija, več ne rabimo. Vse to smo našli, a ne na enem mestu. Našli smo plažo, ki ima vse, razen morja, kjer bi se kopal in plažo, ki nima ničesar, razen morja, kjer bi se kopal. Na vsaki plaži smo vztrajali dva dni, več ni šlo. Sedaj potujemo na jug, […]

Karibi, morje, plaža, hotel in restavracija, več ne rabimo. Vse to smo našli, a ne na enem mestu. Našli smo plažo, ki ima vse, razen morja, kjer bi se kopal

2010-kolumbija_27
in plažo, ki nima ničesar, razen morja, kjer bi se kopal.

2010-kolumbija_26

Na vsaki plaži smo vztrajali dva dni, več ni šlo. Sedaj potujemo na jug, čez bolj nevaren del Kolumbije. Potujemo le podnevi, Sabrina si je denar všila v modrc, jaz ga imam skritega na več mestih. A tako ravnamo le zaradi priporočil drugih, slabe izkušnje še nismo imeli. No, nekaj dni nazaj je v gneči nekdo hodil tik za mojim hrbtom. Šele ko sem se drugič ozrl in ustavil, me je prehitel. Odprl je zadrgo mojega nahrbtnika, a na srečo mu ni uspelo ničesar izmakniti. Kolumbija ponuja precej bolj resne kriminalce kot ulični zmikavti, takšne, ki jih ne želimo srečati. Ne vem zakaj je Kolumbija ena izmed najnevarnejših držav na tem koncu sveta. Televizijski spored na nasilje morda ne vpliva, a nekaj le pove. Preteklo soboto pred predsedniškimi volitvami, smo zvečer v sobi prižgali televizor. Na različnih kanalih so se hkrati vrteli filmi Platoon, Gladiator, Highlander, Scarface, Leon in še vsaj pet manj znanih akcijskih filmov z veliko krvi. A Kolumbijci, ki jih srečujemo mi, so večinoma vljudni, radi govorijo, se smejijo in so prijetni sogovorniki.

V Kolumbiji smo doživeli nekaj zanimivih voženj. Zadnjič nas je en norec za volanom avtobusa tako vozil, da sva se s Sabrino dobesedno tresla od strahu. Po tem nekaj časa nismo želeli na avtobus, smo šli raje na letalo. Nobena turbulenca v letalu ne more biti tako grozljiva, kot pogled iz drvečega avtobusa po vijugasti cesti nad tisoč metrov globokim prepadom. Na Karibih smo prečkali morje v majavem in tako starem čolnu, da so se deske lomile, ko si stopil na njih. Na oddaljeno plažo so nas peljali s tremi motorji: na enem sta bila dva velika nahrbtnika, na drugem Sara in Sabrina, na tretjem pa Maša in jaz.

2010-kolumbija_29

Ko smo se vračali, nas je ujel tak naliv, da se je cesta spremenila v blatno kopel z vodo do kolen, iz katere smo morali motorje izvleči.

Privoščili smo si tudi rafting. Dogovorjeni smo bili za 9. uro zjutraj, a so prestavili na 11. uro, ker je bila reka zaradi obilice dežja predivja. A dve uri kasneje pa bo mirna, smo vprašali? Kakorkoli, pred poldnevom smo bili že v čolnu. A le jaz in trije vodniki, ker so nam šele tam povedali, da so brzice (četrte stopnje, če to komur kaj pove, meni ne) in da je za punce bolje, da se vkrcajo malo nižje ob toku. »Adelante muchacos!« je vpil krmar, ko smo veslali po brzicah in se vsakič, ko smo jih premagali, tolkli z vesli in s pestmi. Pozabil sem že, kakšen adrenalinski užitek je spust po divji reki. Tudi punce so uživale in kričale, ko smo jih kasneje pobrali in se skupaj spustili po manj divjem delu reke.


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Ko gozd zapolni praznino
    Poslušam, ko ne vem, kam. In grem tja, kjer je moja duša doma. Vprašam in slišim. In vem, kaj mi povedati ima, narava. Znova in znova. Pojdi v gozd. Bodi, kot da nisi nič. Šele prazen lahko postaneš spet poln in šele praznina naredi prostor zate, pravega tebe.
  • Obstaja naravni talent za komunikacijo ali se tega naučimo?
    Komuniciranje je del našega vsakdana. Ne moremo ne komunicirati. Vse, kar počnemo, je komunikacija.
  • Alarm in srčni reset
    Kip sem. Okamenela. Kaj se dogaja?! Ne morem se premikati! Kot bi bila ujeta pod največjo skalo, kar sem jih kdaj videla. Sanjam z odprtimi očmi? Ne, tu sem, budna, a brez moči.
  • Skozi oči življenja
    Budilka me kljub močnemu zvonjenju ni več spravila iz postelje. Glava je delala na polno, ampak telo ni več ubogalo, ni več delalo. Kapitulirala sem.
  • Kaj vse sem zaradi ne ljubezni in pretepanja doživel
    Moje življenje v otroštvu je bilo, kot je povedal psihoterapevt, povsem uničeno.