fbpx

Družina Bračko: “Oropali so me!”

Potovanja, Reportaže

Sedaj, ko o tem razmišljam, oziroma se spominjam, kako je biti doma, ugotavljam, kako preprosto je biti doma. Vse je urejeno, vse je jasno.

“Prosim, pomagajte. Oropali so me!” je prvi stavek, med uporabnimi izrazi v španščini iz brošure o Ekvadorju, ki smo jo dobili ob prihodu v glavno mesto, Quito. Upam, da ga ne bomo rabili izgovoriti. Le kaj si naj mislimo o varnosti v tej deželi? Ne dolgo nazaj smo zapustili zloglasno Kolumbijo, kjer na srečo slabe izkušnje nismo imeli. A občutek ni bil prijeten, nek strah je bil ves čas prisoten. V Ekvador smo se podali misleč, da bomo kar se varnosti tiče, tukaj brez skrbi, a zgleda, da bomo morali ostati na preži. Saj to ne pomeni, da ves čas oprezamo za sumljivimi tipi, pač pa bolj pazimo kje in kdaj se gibljemo in bolje pazimo na pomembne stvari.

Zanimiva je primerjava med Azijo in Južno Ameriko. V Aziji imaš občutek, da ti nihče ne želi storiti česar hudega, a skoraj vsakdo te želi malo opehariti in od tebe izvleči več denarja kot je kaj v resnici vredno. V Južni Ameriki pa smo (predvsem zaradi nenehnih opozoril) precej časa v strahu pred resnim kriminalom, a pretentati nas ni želel še nihče. Kaj je bolje, biti dnevno naplahtan in brez strahu, ali biti med večinoma poštenimi ljudmi, a v strahu pred resnimi kriminalci? Bom morda vedel, ko zapustimo Južno Ameriko. Pravzaprav vem že sedaj, bolje je biti dnevno naplahtan.

V tujem okolju delujemo povsem drugače, kot doma. Doma se večino časa gibljemo v krogu znanih ljudi in v znanem okolju. Družimo se s sorodniki, prijatelji, sodelavci in sošolci. Seveda imamo opravka tudi s tujci, a tudi s temi vemo kako, saj govorimo skupni jezik in obvladamo običaje. Sedaj, ko o tem razmišljam, oziroma se spominjam, kako je biti doma, ugotavljam, kako preprosto je biti doma. Vse je urejeno, vse je jasno, vse je znano, ničesar in nikogar se ne bojimo. Na potovanju po daljnih deželah je to postavljeno na glavo; stvari so urejene, a tako, da ustrezajo domačinom, ne nam. Prav tako so stvari jasne in znane domačinom, ne pa nam, zato smo včasih zmedeni, jezni ali celo prestrašeni. Uspeva nam le tako, da se prilagodimo in sprejmemo drugačnost. Ne potujemo z namenom da bi spremenili svet, temveč dovolimo, da svet spreminja nas.

Mimogrede: pišete nam, da se naše potovanje bliža koncu, da kmalu pridemo domov. Imamo vendar še dobra dva meseca počitnic, a je to res tako malo? Domov seveda pridemo, a wanderlust po desetih mesecih ni nič manjši, kot je bil na začetku poti. Neodkrite dežele, neznani ljudje, nedoživete pustolovščine in nevidene lepote sveta nas še kar kličejo. Nekaj dni nazaj smo obhodili krater vulkana, danes pa smo prečkali ekvator in stali na obeh zemeljskih poloblah hkrati!

2010-ekvador_24

 

2010-ekvador_25

Sledite nam

Najbolj brano

Oznake

Mnenja in izkušnje na forumu Popotovanja


Sledite nam


RSS Ustavi se!