Zašli smo na jugozahod Kitajske skoraj do meje z Burmo, v Šangri-la, znan iz romana Lost Horizon, kot kraj večne mladosti, raj na zemlji. Pravzaprav je uradno ime mesta Zhongdian, v Šangri-la so ga preimenovale mestne oblasti, da bi privabile turiste. Staro mestece je polno trgovinic s spominki in turističnih restavracij. Sledu o mističnem samostanu in gori iz romana, ni. To ni raj po našem okusu, od tod je treba proč. Na voljo sta dve možnosti, dobrih 20 ur z vlakom ali dober teden z lokalnimi avtobusi čez Tibetansko planoto. Seveda smo izbrali slednjo. Meje s Tibetom nam ni bilo dovoljeno prečkati, smo pa lahko obiskali tibetanska naselja izven Tibeta.

Mraza na tej višini ne manjka. Na srečo smo se oskrbeli z dodatnimi toplimi oblačili, preden smo se podali v višave. Te smo imeli oblečene tudi med spanjem, saj kurjave ne uporabljajo, ali pa zakurijo le ko je zadnja sila. Povprečna letna temperatura je tri stopinje celzija, letno je več kot 200 dni pod ničlo.

Za nami je osemdnevna avantura čez ene izmed najbolj nedostopnih krajev na svetu. V vodniku piše, da je ta cesta ena izmed najvišjih, najtežavnejših, najbolj nevarnih in najlepših cest na svetu. Z avtobusi smo vijugali čez zasnežene gorske prelaze, nad vrtoglavimi prepadi in neverjetnimi razgledi do višine skoraj 5000 metrov nad morjem.

Spali smo na višini nad 4000 metrov. Težav zaradi višine skorajda nismo imeli. Le dan, ko smo se peš vzpenjali na 4100 metrov k sveti gori Chenresig, sta Maša in Sara imeli glavobol. Sara, ga je premagala s spancem, Maša pa tako, da je zajahala konja, ki jo je nesel nekaj sto metrov nižje.

Himalaja in Tibet sta za nami, tokrat zares.