V Pokhari, izhodišču za treking, nas pričaka dež, čeprav je že šesti oktober in bi se monsun moral končati že sredi septembra. Na naslovnici časnika Himalaya news preberem, da letos monsun traja rekordno dolgo in da bo še trajal. Sem mnenja, da je tarnanje nad vremenom, eno izmed najbolj neplodnih opravil, pa si ne morem pomagati. Radi bi na Himalajo, pa že 24 ur dežuje in zgleda, kot da nikoli ne bo nehalo, kako naj ne bom potrt. Čez dva dni se vreme izboljša in odrinemo.

Himalaja ponuja gorske izlete za vsakogar, od enodnevnih pohodov na razgledne griče, do več tednov trajajočih zahtevnih pohodov in seveda vzpone na najvišje vrhove sveta. S Sabrino se odločiva za devetdnevni Jomsom trek, ki je polovica poti okrog Anapurn. Najamemo le nosača, vodnika pa ne, mislim, da bomo pot okrog Anapurn že našli, če pa se bomo izgubili, pa bomo vprašali prijazne ljudi, ki jih tukaj ne manjka. Manjkajočo opremo kupimo, spalne vreče pa si izposodimo. Vse je zelo poceni.

Hodimo skozi gozdove, po tlakovanih potkah, čez viseče mostove in med riževimi terasami. Na poti srečujemo domačine, saj je to glavna in edina pot med gorskimi vasmi. Motoriziranega prevoza ni, le osli, konji in kozeeee. 

Ljudje so zelo prijazni, vsi nas pozdravljajo in občudujejo punci, junakinji na pohodu po Himalaji. Res sta pridni, Sara hodi kot srnica, Maša pa potarna le, ko je zelo vroče in mora hoditi navkreber.

Med potjo srečujemo druge pohodnike, ki jih pa, glede na to, da področje Anapurn letno obišče 60.000 ljudi, ni veliko. Nekateri imajo toliko opreme zase, kot mi vsi štirje skupaj. Ne znam si predstavljati, kaj vse imajo zraven. Večino opreme nosijo nosači,  redko srečamo kogar, ki vse nosi sam. Ko sem doma razmišljal o trekingu in slišal, da opremo nosijo nosači, mi je bila misel na to, da bi imeli nosača, neprijetna. Mislil sem, da bom nahrbtnik nosil sam. Šele, ko smo prišli v Nepal, smo videli, da je to velik posel, od katerega živi precej ljudi.

 Več si lahko preberete na njihovi spletni strani: