Iz Kolumbije smo se podali v sosednji Ekvador. Od trinajstih držav, ki smo jih obiskali v zadnjem letu, je to druga država v katero smo vstopili peš. Dober občutek je, ko z vso prtljago na hrbtu zapustiš eno državo in vstopiš v drugo. A prišli smo le do okenca ekvadorske uradnice. Ta nas ni spustila naprej, ker nismo imeli žiga o izstopu iz Kolumbije. Pa smo šli nazaj v Kolumbijo, kakšen kilometer peš. In z žigom spet v Ekvador. Nahrbtniki so nam bili pretežki, poleg tega sva bila z Davorjem v strahu, saj bi lahko za vstop v Ekvador zahtevali še potrdilo o cepljenju proti rumeni mrzlici in letalske karte za izstop in države. Ničesar od tega nimamo, zato smo upali na dobro srečo. Ekvadorska uradnica je pregledala prvi potni list in vanj natisnila dovoljenje za vstop. In to brez dodatnih zahtev in vprašanj. Zgleda da bo šlo, po tihem sem se upala malo veseliti. Ko so bili na pultu vsi potni listi, sem si oddahnila. Davor se je pri pultu še nekaj obiral in si spravljal potne liste v žep. Daj vzemi že potne liste in gremo, da se ne spomnijo na potrdila, sem si mislila. Končno, zapustimo uradne prostore.
Bienvenido a Ecuador!

Vstopili smo v deželo Indijancev, ki uporabljajo ameriške dolarje kot svojo uradno valuto. V ZDA jim celo izdelujejo kovance z napisom Ekvador. Nenavadno, da uporabljajo valuto druge države, katerih vrednost je napisana v njim tujem angleškem jeziku. Z avtobusom, ne vem katerim po vrsti, se odpeljemo do Tulcana, kjer si privoščimo kosilo in si ogledamo zanimivo pokopališče.

Takoj smo opazili, da so ljudje drugačni kot Kolumbijci, so majhni, temne polti, črnih in dolgih las. Veliko je oblečenih v tradicionalna oblačila in sandale, ki so enaki za oba spola. Prav tako oboji nosijo lase spete v dolge debele kite, na glavi pa klobuke. Videti so ponosni in samozavestni.

Bil je že popoldan, ampak morali smo naprej. Spet z avtobusom. Upiralo se mi je, saj brez pravega počitka potujemo že ne vem koliko dni. Naš cilj je Otavalo, mesto, kjer je vsako soboto največji indijanski sejem v Južni Ameriki. Leži pod vulkanom v Andih, na višini okrog 2500 m. Tukaj bomo ostali nekaj dni in se umirili.

Kljub temu da si utrujen in lačen, naveličan od celodnevne vožnje z avtobusom in težkega nahrbtnika, se v iskanje sobe splača vložiti energijo, še posebej če imaš namen ostati več dni. Tako smo šli najprej pogledati sobo v hostlu, ki ga priporočajo znani vodniki, pa je bila stara, mrzla, smrdljiva in še draga povrhu. Čez cesto smo zagledali skoraj nov hotel z lepo sobo za pol manj denarja. Zadnje čase z Davorjem ugotavljava, da je prednost priporočenih hotelov le to, da zaposleni včasih govorijo tudi angleško. So pa veliko dražji od domačih hotelov, ki ponujajo dosti višji nivo sob in storitev. Pa kaj če v hotelu nihče ne zna angleško, če smo se lahko zmenili na Kitajskem, se bomo tukaj še lažje. Več špansko kot kitajsko znamo že danes. Hasta luego! (do naslednjič)…

Sejem bil je živ: