Odprost, širina, neskončnost, svoboda. Rada imam pokrajino, ki je velika, prostrana, neomejena. Pogled seže v daljave, kilometre daleč. V toplem vetrčku plapolajo drevesa, grmički in moji lasje. Kako dober občutek. Kar stojim in uživam. Tam, kjer je rdeč puščavski pesek in zeleni grmički je najlepše.
Lepe so rdeče sipine, ki osamljene lebdijo nad pokrajino. Težko je dojeti, da so te naravne lepote kar tam, ob cesti na voljo vsakomur, in to samo njemu, saj daleč naokrog ni nikogar drugega.
Na cesti ne srečaš drugega avtomobila tudi več ur. Srečaš pa čredo divjih kamel,
družino radovednih kengurujev, osamljenega kuščarja ki na zadnjih nogah opazuje dogajanje in nerodne emuje, ki v svojih šuškastih oblekah hitijo preko ceste.
Vse poti vodijo k Uluruju, ki se nahaja v samem središču dežele, v tako imenovanem rdečem centru, je kot popek v telesu. Za Uluru nekateri brezobzirno rečejo »Ah, saj je samo skala!«. To že, ampak veličastna, najlepša skala na svetu. Vsaj zame. Kar nisem se je mogla nagledati in načuditi njeni lepoti in toploti njenih spreminjajočih se barv.
Prikupile so se mi tudi »Olgice«, 36 rdečih kamnitih gričkov v naravnem parku Kata Tjuta.
Sledite nam
Oznake
Na adrenalinski vožnji, katero smo si privoščili, kljub temu da je bila cesta v narodni park Finke Gorge zaprta, so se mi ježili lasje, medtem ko so se trije Bračkoti veselo smejali in uživali ob tem, ko je rečna voda pljuskala preko avta.