fbpx

Družina Bračko: Včasih pač »nasankaš«

Potovanja, Reportaže

Hudo mi je postalo ob tem prizoru. Le kaj naredijo ti ljudje ko dežuje in jim voda teče skozi streho, sem se spraševala?

Z avtobusom smo potovali iz Ekvadorja v Peru. Narava se je iz sveže zelene, začela spreminjati v suho in rjavo. Kmalu nas je obdala peščena pokrajina iz katere je tu in tam pokukal kaktus. Jaz sem pričakovala visoke gore in zeleno pokrajino. Dlje časa smo na poti, manj se pripravljamo, manj načrtujemo in večkrat smo presenečeni ko pridemo na cilj. Ko smo prispeli do prvega večjega perujskega mesta Piura, se mi je za trenutek zazdelo, da smo v Indiji; gneča, umazanija in rikše. In ravno tam smo morali izstopiti iz avtobusa. Ni izgledalo varno. Zato smo kar sedli v taksi, ki je stal blizu avtobusa. Pa sploh ni bil taksi. Voznik je bil zelo uglajen in prijazen gospod, ki pa je za prevoz zahteval trikratno ceno. Ja tako je to, včasih pač »nasankaš«.

Peljali smo se mimo nekaj kilometrov dolgega naselja slamnatih hiš. Hiše so se naslanjale ena na drugo, tisoče jih je bilo in v njih verjetno še nekajkrat toliko revežev. Hudo mi je postalo ob tem prizoru. Le kaj naredijo ti ljudje ko dežuje in jim voda teče skozi streho, sem se spraševala? Odgovor sem dobila že naslednji dan. Na streho dodajo še več blata, saj za kaj drugega nimajo denarja. Dežuje le redko, zgodi se, da eno leto močno dežuje, potem pa več let sploh ne. Večji dež jim odplavi hiše, ceste, polja, celo trupla iz grobov je že odplavilo. Ampak, pravijo da dež ni največji problem, temveč potresi, ki so tukaj večkrat letno. Predstavljam si, da se takrat vse te slamnate hiše brez temeljev podrejo kot hišice iz kart.

Proti jugu se je pokrajina spreminjala in me spominjala na neke druge dežele, od Indije in Maroka, do Avstralije. V kraju Trujillo se mi je zazdelo, da sem v Mehiki v mestu San Cristobal de Casas. Zagledala sem namreč podoben, s soncem obsijan mestni trg z rumeno cerkvijo in pred njo majhen tlakovan park z lepimi zelenicami in rožami in slike obredov žrtvovanj, ki predstavljajo edino izročilo tega ljudstva. Pred piramidami smo se prvič srečali s perujskimi spominki, vesela sem bila njihove drugačnosti in izvirnosti.

2010-Peru_07

Mnenja in izkušnje na forumu: Popotovanja


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • [SLIKOVITO] s Tomom Vebrom
    Tom Veber, svobodni umetnik in kulturni delavec pravi: "Izčrpan sem, zmeraj težje najdem ravnovesje med delom in prostim časom. Kot svoboden umetnik je moje delo, in posledično s tem povezan zaslužek, velikokrat podvrženo negotovosti."
  • [SLIKOVITO] z Lidijo Bašič Jančar: Ko imamo vsega dovolj, …
    Ko imamo vsega dovolj, bi se najraje skrili v mišjo luknjo.
  • [SLIKOVITO] z Nomi Hrast
    »Poženem kolo ravnovesja in se poiščem v dnevih, ki prihajajo.« To je misel izpod peresa Andreja H. Štruca, ena izmed mnogih, ki v zadnjih mesecih krasijo Maribor.
  • Ni vsa lokalna hrana ekološka
    Toliko kolikor je ljudi, toliko je različnih načinov prehranjevanja, različnih okusov, različnih odtenkov barv na krožnikih. Nekateri se oskrbujejo s hrano iz slovenskih kmetij, določeni pazijo, da te kmetije hrano pridelujejo na izključno ekološki način. Drugi spet kupujejo hrano v trgovini in posegajo večinoma po predelanih živilih slovenskih blagovnih znamk, tretjim pa je vseeno, od […]
  • SLIKOVITO z Lidijo Bašič Jančar – Kako vzljubiti neljuba čustva?
    Vemo, da imajo čustva svoj pomen. Nesmiselno bi bilo, da bi določeno čustvo, ki nam ni ljubo, želeli izničiti. Neljuba čustva nam predstavljajo določeno breme, s katerim težko shajamo. Izziv je morda prav v tem, da poskušamo čustvom ZAUPATI, da vstopajo oz. se pojavijo prav z določenim namenom in da se nikoli ne pojavijo brez […]