fbpx

Popotniški dnevnik družine Bračko na potepu po svetu: Smo turisti ali popotniki?

Novice

Na potovanjih radi opazujemo ljudi, domačine. Najraje tiste izven turističnih krajev, ki še ne vidijo zaslužka v vsakem tujcu. Krajem, ki so preveč turistični, se skušamo izogibati. Seveda ne za vsako ceno, če nas kraj res zanima, ga obiščemo. Machu Picchu na primer dnevno obišče 2500 ljudi, a bi vseeno želeli biti med njimi. Pred […]

Na potovanjih radi opazujemo ljudi, domačine. Najraje tiste izven turističnih krajev, ki še ne vidijo zaslužka v vsakem tujcu. Krajem, ki so preveč turistični, se skušamo izogibati. Seveda ne za vsako ceno, če nas kraj res zanima, ga obiščemo. Machu Picchu na primer dnevno obišče 2500 ljudi, a bi vseeno želeli biti med njimi. Pred časom, ko smo sami potovali po avstralski divjini in nekaj dni nismo srečali nikogar, smo prispeli do skale Uluru, ki je največja znamenitost Avstralije. Obiskovalcev se je trlo. Počutili smo se utesnjeno, a smo se kljub temu prilagodili.

Na okolico in nov kraj kamor prispemo, se ponavadi hitro privadimo. Seveda se ne moremo privaditi na vse. Tako kot se nismo mogli navaditi in prilagoditi v Indiji, imamo sedaj težave na Kitajskem. Zašli smo v kraje kjer smo edini belci. Kitajci buljijo v nas, kažejo na nas s prsti, se nam smejijo, se z nami fotografirajo. Saj ne, da nam je neprijetno (no puncama je včasih), je pa nenavaden občutek biti ves čas tako opazen oz. opazovan. Zraven tega, v tem manj obiskanem delu Kitajske čutimo pomanjkanje nekaterih stvari, ki delajo potovanje lepše: okusno hrano, čisto sobo in kaj zanimivega za videti, kar bi upravičilo pot v te zakotne kraje.

Hkrati želimo pobegniti od množic turistov in imeti na voljo turistične zmogljivosti, kar seveda ne gre skupaj. Ugotovili smo, da nam najbolj ustreza naslednji recept: nekaj časa se potepamo po neuhojenih poteh in ko začnemo pogrešati dobro hrano, lep hotel ipd., se za nekaj dni podamo v turistični ali večji kraj, da se malo razvajamo. Sedaj smo v ogromnem, a neturističnem mestu, kamor smo prispeli po skoraj 13-urni vožnji z avtobusom. Kakšno olajšanje smo začutili, ko smo zagledali urejene restavracije in se ulegli v postelje z vzmetnicami.

To me spominja na Indijo, kjer je bilo precej težko potovati in sem se večkrat vprašal kaj sploh počnemo tukaj, zakaj se tako mučimo. Šele ko smo jo zapustili, sem jo začel dojemati in ugotovil, da je bila najbolj zanimiva in darežljiva dežela, kar smo jih obiskali. Pustimo torej Kitajski še kak mesec, takrat bomo lažje ocenili kako nam je všeč. Pa naj bo to med turisti ali kje v zakotnih krajih.

Sledite nam

Najbolj brano

Oznake


Sledite nam


RSS Ustavi se!