Vozi me vlak v daljave

avtor Davor

Na železniški postaji nekje v Indiji, v Asamu, na peronu, ko smo med množico ljudi čakali na vlak, nam je pristopil domačin in nas prosil, če nas lahko fotografira s telefonom. On bi fotografiral nas, turiste! Že prej sem opazil, da nas tukaj vsi tako gledajo, kot da še niso videli belca. Očitno smo res globoko v krajih, kamor turisti redko zaidejo. To nam je sicer všeč, saj tako spoznavamo pravo Indijo neokuženo z množicami turistov, kjer domačini ne vidijo dolarja v vsakem tujcu. Je pa potovati v takšnih predelih precej težje, saj ni turistične infrastrukture, ki bi si jo včasih želeli.

Vožnja z vlakom nam je všeč, a na potovanjih jo redko doživimo, saj ponavadi potujemo po deželah, kjer železnic nimajo ali pa so zapuščene. Tudi zato smo se veselili Indije, ki bi naj imela izvrsten sistem prevoza po železnicah. Skupaj imajo več kot sto tisoč kilometrov prog, po katerih dnevno prepeljejo 14 milijonov potnikov.

Na prvi vožnji z vlakom smo se peljali v spalniku, sedaj ko to pišem, pa smo v vagonu s sedeži, podobnim tistim v letalu, le da je tukaj precej več prostora. Zelo udobno. Na poti z vlakom ni zastojev, smoga, tresljajev zaradi lukenj na cestah, morske bolezni, niti strahu pred strmoglavljenjem, da o razgledu skozi okno niti ne govorim.

Včeraj smo kupovali vozovnice za vožnjo z vlakom do Varanasija. Za to obstaja posebna stavba s polno okenci za katerimi sedijo »uradniki«. Na srečo je nad enim okencem napis: »Tuji turisti«. Vsi štirje se postavimo v vrsto. Ko nas uradnik zagleda, mi pomoli formular »Poizvedba«, ki ga je treba izpolniti, preden prideš na vrsto. Nanj je treba napisati vse mogoče, od očetovega imena, številke potnega lista, vize, do imena in številke vlaka (o čemer jasno nimamo pojma). Ko pridemo na vrsto, uradnik nekaj časa gleda v formular, nato pa pokliče drugega uradnika. V tej zgodbi je toliko uradnikov, da je najbolje, da jih poimenujem s številkami. Uradnik Ena in Dve nekaj časa skupaj gledata formular, nato uradnik Dve odide, mi ostanemo v vrsti. Čez čas me uradnik Dve pokliče noter, za okenca, punce se usedejo v čakalnici. Tam skupaj z uradnikom Tri gledata v zaslon z voznim redom in razpoložljivimi sedeži. Povesta mi, da so na voljo le trije sedeži, mi seveda potrebujemo štiri.

več o tem si preberite na:

http://brackotinapotovanju.si/

avtor: Davor Bračko