Končno! Latinska Amerika, topel zrak, vesela španska govorica, poskočna glasba na vsakem koraku, hrustljave empanade in prava kava (pomanjkanje prave kave trpim že skoraj vseh devet mesecev in pol). Ampak Kolumbija ponuja veliko več, prekrasne, mehke, svetlo zelene travnike, na katerih se pasejo lepe črno bele krave (zato je mleka in sira tukaj v izobilju). Tukaj rastejo bujne tropske rastline, obilo eksotičnega sadja in dišeče mimoze. Ljudje so prijazni in veseli, hiše živo obarvane, hrana je izdatna in okusna, morje toplo, karibsko. Všeč mi je »me gusta«, bi rekli Kolumbijci. Še čas mi odgovarja. Dokler nismo premagali dvanajsturne časovne razlike glede na azijski čas, smo se zbujali okrog šeste ure zjutraj in zvečer okrog osme ure zaspali. Po dveh tednih smo se privadili in pozabili, da sta bila v Aziji dan in noč zamenjana. Človek je prilagodljivo bitje, če le želi.

Za protiutež zgornji hvalnici je bil prvi stik z Bogoto kar strašljiv. Pričakale so nas prazne ulice, zaklenjena vrata in okna za kovinskimi mrežami. Videli smo celo stanovanjske bloke zavarovane z električno ograjo. V hotel si lahko vstopil le tako, da si pozvonil in ti je prišel nekdo odklenit. Nenavadno in neprijetno. Verjamem, da imajo dobre razloge za tako močno zaščito pred vsiljivci.

Kadar smo na potovanju srečali oborožene osebe, mi je bila njihova prisotnost neprijetna. V Bogoti pa sem jih rada videla, v njihovi bližini sem imela celo občutek varnosti. Enako je ugotovila tudi Sara. Vojaki in policisti v Bogoti so na vsakem vogalu. Na ta način je vlada v zadnjem desetletju dosegla mir in varnost skoraj po celi državi, obstajajo le še manjša področja, ki jih nadzirajo gverilci. Danes sodi Kolumbija med razvitejše države v Južni Ameriki in v teh dneh se pripravljajo na predsedniške volitve. Upam, da bo izid ugoden.

Nisem pričakovala, da bo Kolumbija tako lepo zelena. Ekvator je blizu in dežuje vsak dan. Deževalo je tudi, ko smo se povzpeli na sveto laguno Guatavita, ki leži na tri tisoč metrih. Vodnik nam je povedal zgodbo o ljudeh izumrlega plemena Muisca, ki so v laguno ob obredih metali izdelke iz zlata. Zlato, ki naj bi ležalo na dnu lagune buri domišljijo iskalcev zakladov že stoletja. Draga izkopavanja in celo izsuševanje lagune namreč niso nikomur prinesla bogastva, le izgubo in razočaranje. Tudi naša Maša je tukaj doživela razočaranje, saj ob laguni ni bilo nobenega pravega Indijanca, pa tako željno jih je pričakovala.

Obiskali smo muzej Fernanda Botera, katerega strast je bila slikanje velikih žensk, velikih moških in velikega sadja. Ampak prevladovale so seveda ženske.

Pomanjkanje zelene barve v zadnjih mesecih je bilo tako veliko, da se kar nisem mogla načuditi prelepi naravi, ki nas je obdajala na poti med Bogoto in karibskim morjem.

Stare vasice s kamnitimi uličicami, skrite med zelenimi hribčki.

Nasmejani ljudje ponujajo svoje dobrote za pokušino, prodajajo velikansko zelenjavo in sočno sadje vseh barv ter pečejo meso, ki je tukaj najbolj pomembna hrana.