Potepanje po Nepalu in Tibetu, 2. del

Gora, ki je ne preleti noben ptič

21. november 2009 ob 06:10
Ljubljana – MMC RTV SLO

Čas je v Čitvanu res dobil drugo razsežnost, ki pa se je po dveh dneh končala: znova na pot, tokrat proti severu, saj nas je čakal treking.

Zopet dirkalna vožnja z avtobusom: podjetni voznik je na poti ugotovil, da lahko tistih nekaj prostih sedežev zapolni, in v eni uri smo imeli na avtobusu še kup domačinov. Pokhara je z okoli 200.000 prebivalci tretje največje mesto v Nepalu in tudi začetna točka za številne pohodnike, saj od tam letijo letala v Jomson (približno 2.800 metrov nadmorske višine), od koder potem nadaljujejo pot v dolino Anapurn. Zelo prijetno mesto, smo ugotavljali, ko smo hodili gor in dol ob jezeru Pheva, ki leži poleg, spet s številnimi trgovinami in hoteli. Pogled na okolico je res očarljiv: skorajda z “ničle” se v nebo dvigujejo gorske verige od 1500 do 7500 metrov visoko.

Naslednji dan je bilo bujenje še bolj kruto: ob 5.15, kakšen dopust! Zgodnjo uro smo izbrali zato, ker letala v Jomson letijo le dopoldne, potem pa se vetrovi preveč okrepijo, da bi bil polet še varen. Ajme, ko sem zagledala tisti mali frčoplan za 20 ljudi, mi je postalo kar malo slabo. Dobre pol ure trajajoč polet je že razstrl pogled na prihodnje dni: same mogočne gore. Na prvem mestu moram tu omeniti za Nepalce sveto goro Mačhapučhare oz. Ribji rep (6993 metrov), na katero je dostop zaradi svetosti prepovedan. Dejansko se še nihče ni povzpel na njen vrh, leta 1957 sta se dva plezalca britanske ekipe približala vrhu na 50 metrov, a potem držala obljubo, da vrha ne bosta osvojila. Čeprav je pogled razkrival številne vršace, si kar začutil, katera gora je sveta: mogočna in s prav posebno energijo.

Dvig višine prinesel hlad
V Jomsomu nas je pričakalo občutno hladnejše vreme, kar je logično, saj smo se povzpeli na 2800 metrov. Tisti topli puloverji so naenkrat dobili drugačno vlogo. Vse naokoli nas same gore: na eni strani Daulagiri (8167 m) na drugi veriga Anapurn. Prvi dan smo dejansko malo krožili po dolini, da smo se počasi začenjali privajati višini. Od tam naprej smo skoraj vse dni preživeli na višini več kot 3000 metrov, zato je bilo zelo pomembno, da se privadimo na redkejši zrak in da ne zbolimo za višinsko boleznijo. Na tej višini ne raste več riž, ki ga je sicer videti na vsaki vsaj malo bolj ravni zaplati rodovitne zemlje, temveč ga nadomeščajo oves, ječmen in ajda.

Tu smo srečevali čedalje več Tibetancev, ki so si, številni po pobegu iz Tibeta, tu ustvarili nov dom. Razmere v dolini reke Kali Gandaki, ki je najvišje ležeča dolina na svetu, niso lahke, pa vendar je tu njihov dom. Naslednji trije dnevi so tako minili, kot bi pihnil. Vsako jutro nas je pričakalo kristalno jasno nebo, na poti smo srečevali skupine popotnikov (nekateri so v dolino prišli prek 5416 metrov visokega prelaza Thorung La), črede oslov, ki so tovorili blago, in se napajali ob pogledu na mogočne gore, ki objemajo dolino. To so bile idealne ure za meditacijo.