Komplet za preživetje

Dežna oprema je obvezna. Vreme je spremenljivo od ure do ure. Jutranje sonce ne pove nič, dež prav tako ne. Ko si na Laponskem, je pravi užitek na dolgih pohodih občudovati lepo naravo, neskončne gozdove in čista jezera. Če si lačen, ješ brusnice. Če si žejen, piješ vodo iz najbližjega jezera. Kaj lahko se ti pripeti, da med potjo srečaš tudi čredico jelenov.

Poleti sem pridejo mnogi pohodniki željni miru in pristne narave. Človeku nevarnih živali je malo, pa še te se ga izogibajo. Izjema so le komarji. V gozdovih so zgrajene cele male vasi lesenih koč, namenjenih naključnim popotnikom. Ob njih je vedno dovolj kurjave in izvir pitne vode (voda je tako ali tako pitna v vseh jezerih in rekah v okolici, teh pa ni malo). So zastonj in ves čas odklenjene, tako da si lahko odpočiješ in prespiš kakšen dan ali dva. Velja pravilo, da v koči nikoli ni premalo prostora za še enega premraženega mimoidočega.

Prepovedano vprašanje

Laponci so od nekdaj lovili jelene, ki sestavljajo tudi večji delež njihovega jedilnika. Običajen obrok lahko vsebuje tudi lososa in zelenjavo, ki jo pripeljejo z juga. Včasih, ko Amerika še ni bila kolonizirana in nafta še ni poganjala vozil, so kot rastliski del v prehrani jedli veliko gozdnih sadežev (robidnice, brusnice …) in prvo plast pod lubjem dreves – iz nje so celo delali nekakšen kruh.

Dandanes je vsak jelen last nekoga. Toda vsi jeleni tudi svobodno tekajo po prostranih gozdovih. Trik je v tem, da dvakrat letno polovijo vse jelene, določijo tiste za odstrel (okoli 30.000 vsako leto), označijo mladiče, ki takoj po skotitvi zvesto sledijo materi, in mladič pripade tistemu, čigar je mati, ostale pa spustijo nazaj v beli svet. Jeleni ne predstavljajo samo hrane, ampak so njihove kože uporabljene za usnje, kosti pa za ročaje nožev in spominke. Koliko ima kdo jelenov, je vedno uganka, saj je največja žalitev Laponca povprašati o tej zadevi.

Vojna dediščina

Med drugo svetovno vojno je bila Laponska hudo bojišče. Na vzhodu so bili Rusi, na zahodu Nemci, ki so zasedli Norveško. Proti koncu vojne so Nemci na vsak način poskušali ustaviti napredovanje zaveznikov. Med begom prek širnih gozdov so požgali celotno Laponsko. Ostala je le ena vas in pet cerkva.

Po koncu vojne so Laponsko v desetih letih na novo pozidali. Ko se je v te dežele začel vračati turizem, je med domačini krožila šala: vsak Nemec, ki je pride v državo, mora na meji pustiti vžigalice.

Država Laponska

Avtohtoni prebivalci Laponske radi poudarijo, da sebe ne uvrščajo med pripadnike finske, norveške, švedske ali ruske države. Območje, na katerem živijo, štejejo kot svojo državo in jo delijo na narečne regije. Vsaka regija ima značilno nošo in običaje. Ker so tradicionalni ribiči in lovci, so njihova prebivališča preprosta in enostavna za transport. Živijo v posebnih šotorih, imenovanih lavvu in kota. Ker so pogani, imajo mnogo božanstev. Po jezeru Inari vozi čolniček, ki za primerno ceno turiste popelje okoli otoka Ukonsaari, kjer je žrtvena votlina, posvečena bogu strele in neviht Uku.

Vroče in mokro

Savna je bila že od nekdaj za Fince sveta. Včasih so celo mrtve pred pokopom umivali v njej. To je kraj za sproščanje in druženje. Ker je savna tudi simbol za očiščenje, je temu namenjen poseben obred. Pred savnanjem je treba iz brezovih vejic narediti spodnjemu delu metle podobno pripravo. To orodje se med potenjem v savni pomaka v vedro mrzle vode in z njim tolče po telesu, kar precej spominja na srednjeveške menihe med bičanjem po lastnem hrbtu. Namen je bil podoben: očistiti se grehov. Vendar je občutek kar prijeten.

Finska savna je mokra, kar pomeni da se ob premočni vročini lahko osvežiš z mrzlo vodo iz kanistra ali s skokom v najbližje jezero. Voda ima poleti okoli šestnajst stopinj Celzija.

Hvala bogu za OFF

Komarjev je res ogromno. Še posebej ob rekah in jezerih. Včasih celo kakšen jelen podleže prevelikemu številu pikov in umre. Na srečo pikajo samo samice, saj se samci prehranjujejo z rastlinskim sokom. Neki domačin je zatrdil, da je nekoč z enim udarcem z roko na hrbtu prijatelja ubil štirinšestdeset komarjev. Številka je verjetno premosorazmerna dolžini časa pripovedovanja zgodbe. Sprej in/ali krema proti komarjem sta nepogrešljiva. Isti domačin je potem še dodal, da se jih čez čas tako navadiš, da sploh ne opaziš (beri čutiš) več pikanja. Saj … človek se vsega hudega navadi.

Polnočno sonce

Na Laponskem se je višek poletja končal v začetku avgusta. Zaradi polarnega dneva je štiriindvajset ur svetlo, kar zna biti zelo begajoče. Ko se dan začne krajšati, sonce sprva le za nekaj ur izgine za horizont. Posledica tega je blag mrak in nekaj ur neba v osupljivih rdečih, oražnih, rumenih in vijoličnih odtenkih.

Nasprotno so pozimi zelo dobro vidne zvezde in polarni sij. Ob pričetku polarne noči Laponci rečejo, da bodo pili (alkohol) do zore. Tema traja šest tednov. Tudi drugače je na Finskem alkoholizem kar preteč problem. Proti njemu se borijo z raznimi sankcijami, med drugim tudi z visoko obdavčitvijo vseh alkoholnih izdelkov.

Mit o božičku

Nihče pravzaprav ne ve, zakaj naj bi bil Božiček iz Laponske. Res pa je, da njegova vas in tematski park ležita osem kilometrov severno od kraja Rovaniemi, tik ob severnem tečajniku. Dobrohotni mož z belo brado je tam na voljo od novembra do januarja ter od junija do avgusta, vendar takrat ne sprejema reklamacij. Kakorkoli že je Božiček le ena od bistrih globalnih reklamnih potez megalomanskih korporacij kapitalističnega sveta. Na drugi strani si je komunizem izmislil dedka Mraza.

EPILOG

Laponska premore več motornih sani kot avtomobilov. Razlog gotovo tiči v dolgih zimah. Takrat se z njimi vozijo po zamrznjenih rekah, kjer je led debel vsaj en meter. Na kopnem so za vožnjo urejene posebne poti. Ene dvosedne motorne sani srednjega razreda stanejo približno toliko kot osebno vozilo – okrog sedem tisoč evrov.

Finska je tako kot vse Skandinavske države: draga z visokim življenskim standardom. Torej so cene za povprečnega popotnika s skrajnega juga srednje Evrope vrtoglavo visoke. A kljub temu Laponska ostaja idealno skrivališče pred hitrim tempom sodobnega sveta. Miren kotiček za uživanje jeseni svojega življenja.