fbpx

Skrivnostno podzemlje otoka Borneo

Potopisi, Zanimivosti

Sivo nebo se s težkimi oblaki skoraj dotika krošenj goste džungle, naša jadrnica pa se previdno prebija po zavojih ozke reke, ujete med veje in debla stoletnih dreves. Bo še šlo za naslednjim ovinkom? Pa naslednjim? Mogoče pa le … Takrat pa se trup sto petdesettonske barke strese, nagne in v hipu ustavi. Nasedli smo … Nasedli, v rečici Sungai Bai, kakih šestdeset kilometrov v notranjosti otoka Borneo, daleč od morja, ki smo ga zapustili že včeraj.

Ugasnemo motor in tišino zmotijo le glasovi džungelskih ptic in kriki opic, ki se prepirajo nekje visoko med vejami. No, pa smo tam … Res ni bilo pametno priti sem, a kaj, ko je bil mik bližnje avanture le prehud. Tu smo z namenom, da raziščemo skrivnostno podzemlje reke Sungai Bai, ki le i le nekaj kilometrov pred nami v mogočnem kraškem masivu, ki nas vabi v daljavi.

V Bougainvillovem duhu

Francoski kapitan Louis-Antoine Bougainville je bil prvi Francoz, ki je v letih od 1766 do 1769 obplul svet. Njegova fregata z imenom La Bou- deuse, dolga 40 metrov, je bila oborožena s 26 topovi, na njej pa je bilo 210 mornarjev. Prvič v zgodovini velikih pomorskih odkritij je Bougainville s seboj vzel tudi nekaj znanstvenikov in piscev, ki so raziskovali in beležili vse, kar se je zgodilo na triletni plovbi okoli sveta. Francoska ekspedicija “L’esprit de Bougainville” (V Bougainvillovem duhu) je skoraj dve leti delno sledila poti velikega pomorščaka, predvsem pa so se njeni udeleženci skušali čim bolj približati nemirnemu raziskovalnemu duhu, ki je zaznamoval pot tega slavnega francoskega kapitana. Trideset metrov dolga “La Boudeuse”, replika kitajske vojne džunke iz 18. stoletja, je ladja s tremi jambori, motorjem z 220 konjskimi močmi in posadko, ki je v povprečju štela 15 ljudi, v kateri so bili mornarji, znanstveniki in terenskimi delavci. Narejena je bila v Vietnamu, kupljena pa v Kambodži, kjer so jo včasih uporabljali za prevoz turistov po reki Mekong, ko pa je turistov zaradi krvave vojne zmanjkalo, so jadrnico rabili kot tovorno ladjo. Člani ekspedicije so jo popolnoma prenovili in dve leti je plula med otočji jugovzhodne Azije. Številni udeleženci so opravili nekaj večjih odprav, v katerih so spojili etnologijo, speleologijo, vulkanologijo, potapljanje, geografijo in geologijo. Džunka je v tem času služila znanstvenikom kot drugi dom in logistična podpora pri raziskavah, v krajih, ki bi bili drugače popolnoma nedostopni. Arne Hodalič je bil izbran za fotografa celotne odprave in je na jadrnici preživel skupno osem mesecev in se udeležil vseh odprav.

Med pirati južnih morij

Po neprijetni andamanski izkušnji smo imeli proti ustju reke Sungai Bai na severovzhodnem delu Bornea mirno plovbo. Po nekaj dneh jadranja posadko običajno zajame poseben ritem: straža-krmarjenje-opravila po krovu, spanje-zajtrk-večerja, pa spet straža … Dnevi so si podobni kot jajce jajcu, človek popolnoma izgubi občutek za čas in pretečene ure se nizajo, kakor da bi nevidna roka premikala kroglice na lesenem računalu. Monotonijo dneva včasih prekine kakšna nevihta ali pa otepanje tune na napeti ribiški vrvici. Čisti užitek in spokoj oceanske plovbe … Bližamo se nevarnim vodam med Filipini in Borneom, ki slovijo po modernem piratstvu. Naša orožarna se je iz skrivališča preselila na doseg rok in nočne straže so obvezno oborožene. Iz anti-piratskega centra v Kuala Lumpurju preko satelitskega telefona Immarsata dnevno sprejemamo poročila o napadih na plovila v teh vodah. Včasih tudi po več na dan … In koliko je samo neprijavljenih, ki nikoli ne zaidejo v dnevne anale? Pirate jugovzhodne Azije bi lahko razdelili na tri skupine. Prva, največja in obenem najnevarnejša, so organizirane mafijske skupine, ki ciljajo na res velike zaslužke. Dobro so obveščeni in včasih celo povezani s kakšnim od pristaniških uslužbencev ali pa z mornarji na velikih tovornih ladjah. Zgodi se, da so kontejnerji tovora “prodani” že med nakladanjem v pristanišču, še preden so bili sploh ukradeni in, ko nesrečna ladja niti ne sluti, kaj se dogaja. Veliki in dobro oboroženi čolni ladji nato sledijo in jo zaustavijo na odprtem morju. Posadko običajno pobijejo ali pomečejo v vodo in za ladjo izgine vsaka sled. Ponavadi tovor izkrcajo v kakšnem od južno kitajskih pristanišč, ladjo prebarvajo, spremenijo ime, prodajo in že pluje z “uradno” ponarejenimi dokumenti za novega lastnika. Teh piratov se nam ni bilo treba bati. Njihovi dobički se merijo v milijonih dolarjev, potrebna je dobra organizacija, obveščanje, prodajna mreža, skratka, naša tridesetmetrska džunkica je za take kriminalce veliko premajhen zalogaj, da bi se jim sploh splačalo potruditi. Lahko bi kar rekli, da imajo za nas veliko prevelike režijske stroške. Tretja skupina so revni ribiči in obalni kmetje, ki delujejo sami ali največ po dva do trije skupaj in si z drobnimi krajami, ki včasih prerastejo tudi v nasilen rop, skušajo izboljšati težko življenje. Ponavadi se manjši ladji neslišno približajo v pirogah z vesli, saj so večinoma tako revni, da si niti motorja ne morejo privoščiti. Tudi teh “honorarnih” piratov se ne bojimo, saj smo bistveno bolje oboroženi, številčnejši in naša ladja je 24 ur na dan zastražena. Ponoči na sidrišču usmerimo močne halogenske žaromete proti morski gladini, tako da so potencialni lopovi dobro zaslepljeni in predvsem ne morejo videti, koliko ljudi jih opazuje in pazi na varnost. Med plovbo pa nas tako ali tako ne morejo ujeti. Bojimo pa se druge skupine piratov. To so bolj ali manj dobro oboroženi desperadosi, ki imajo srednje velike in zelo hitre čolne. Ti so specializirani za napade na tovorne ladjice, ki preskrbujejo oddaljene otoke in pa seveda na redke morjeplovce, ki vseeno zaidejo v ta del sveta. Ti pirati imajo na vesti tudi največ pokolov “Ljudi s čolnov”, ki so si skušali z begom iz Kambodže ali Vietnama rešiti življenja med tamkajšnjimi vojnami in revščino. Torej, previdnost ni nikoli odveč, kar se je še prekmalu pokazalo tudi na naši plovbi.

Napad

Krmarjeva straža na jadrnici La Boudeusetraja dvakrat po štiri ure na dan. V navigacijski kabini za pravilno plovbo in kurs skrbi eden od treh navigatorjev, krmarju pa na palubi pomaga tudi opazovalec, ki z daljnogledom v rokah skrbi za obveščanje o preprekah, neoznačenih čereh, nevarnih plavajočih deblih in seveda o ladjah in čolnih, ki plujejo v bližini. Kljub stalnemu radarskemu nadzoru se marsikaterega plovila na zaslonu ne da opaziti. Tu gre predvsem za nizke, lesene ribiške barke, ki se včasih podajo daleč na odprto morje in predstavljajo največjo nevarnost predvsem za nočno plovbo. Podobne čolne pa imajo tudi pirati. In takole nekega jutra, kakšnih 50 milj od obale in nedaleč od našega cilja, zaslišim neobičajno vznemirjenje in krike na palubi. To je lahko samo velika riba, ki je prijela na trnek, ali pa … Ponavadi je riba, a tokrat je bilo tisto drugo. Ni minilo niti nekaj sekund, ko sem zaslišal strele in obenem tudi udarce krogel v lesen trup naše jadrnice. Šlo je zares! Velikokrat prej smo že vadili priprave na tak napad in tudi tokrat je šlo kot po maslu, le mogoče malo hitreje kot ponavadi. Na naši leseni jadrnici so z jeklenimi ploščami ojačana mesta, natančno se ve, kdo kam gre in kaj mora prijeti v roke. Rutina, ki vliva zaupanje! Izredno hiter čoln se nam je približeval po krmi in v njem je bilo na prvi pogled kakih šest do osem ljudi. Samo eden je imel v rokah puško in občasno je ustrelil proti nam, najbrž z namenom, da se ustavimo. Bili so kakšnih 250 do 300 metrov stran in bližali so se izredno hitro … Ameriška jurišna puška M16 izstreli nabojnik s tridesetimi naboji kalibra 5.56 mm v nekaj sekundah. Če se to pomnoži s tri (kolikor naša šteje skupina za prvi odgovor) in potem še z dva izstreljena nabojnika za vsako puško, pomeni, da v nekaj sekundah našo ladjo zapusti skoraj dvesto krogel. Prepričan sem, da so pirati tisti dan doživeli presenečenje svojega življenja. Mogoče tudi zadnjega … Voda okoli njihovega čolna je zavrela od naših krogel, les po palubi jim je drobilo v drobne trske, tako da se je zdelo, kakor da se iz čolna kadi, da o pokanju sploh ne govorimo. Ne vem, če so potrebovali desetinko sekunde, da čoln obrnejo stran in nam pokažejo hrbte. Med tem pripravljen tromblon v kapitanovi roki z ofenzivno granato v cevi ni bi več potreben …Vse skupaj ni trajalo niti minutko, kaj pa se je med tem dogajalo z njihovo posadko, smo lahko samo ugibali. Ko adrenalin popusti, pa seveda razmišljanje o svoji, več ali manj instinktivni reakciji. Slaba vest? Moralni maček? Občutek krivde? Ne, prav nič od tega! Treba je samo pomisliti, da bi bila lahko jutri njihova tarča popotniška družina, ki se z jadrnico potepa po teh vodah. In ve se, da v takih primerih moderni pirati ne poznajo prav nobene milosti. Mogoče smo samo rešili kakšno bodočo nedolžno žrtev, ki bi lahko padla v roke tem barabam? Ko so se nam približevali, niso streljali v zrak, ampak so merili v nas in, ko so se enkrat spustili tako daleč, so morali nase prevzeti tudi odgovornost za svoja življenja, ki lahko v takih trenutkih prekleto malo veljajo.

Proti jamam

Načrt za odpravo “Sungai Bai” ni nov. Že pred nekaj leti je dvajset francoskih jamarjev raziskovalo to, za speleologijo potencialno izredno zanimivo področje. V džungli v sredini masiva so odkrili orjaški ponor, v katerega je izginjala deroča reka. V podzemlje so ji sledili sedem kilometrov daleč, a tam so jih zaustavile visoke vode vsakodnevnih tropskih nalivov. Našli so tudi izvir te iste reke in nekaj kilometrov jame za njim, a med tema skrajnima točkama je ostalo še veliko kilometrov neraziskanega podzemlja. Odpravo so morali predčasno zaključiti, saj je za malarijo in hudimi črevesnimi težavami zbolela večina jamarjev, za enega od njih pa se je zgodba končala precej bolj tragično. Umrl je v baznem taborišču zaradi izčrpanosti in okužen z leptospirozo, boleznijo, ki jo običajno razširjajo podgane ali manjši glodalci. Georges, eden od članov tedanje odprave, pa si je kljub temu od takrat dalje želel priti nazaj in nadaljevati začete raziskave. Povezali smo se že v Franciji in že čez nekaj mesecev smo se skupaj znašli tam, kjer so pred leti nesrečni jamarji morali odnehali. Ob izlivu je reka Sungai Bai, široka skoraj toliko, da se s sredine komaj vidi oba bregova. Z vsakim kilometrom plovbe pa se reka oža in po dnevu in pol rečica ni bila široka kaj dosti več, kot je bila dolga naša jadrnica. Le kako se bomo obrnili, saj plovba v krmo seveda ne bi bila mogoča? Tudi rečni tok je bil z vsakim metrom močnejši, le nekaj kilometrov pred našim končnim ciljem, vasico Pendagan, pa smo še nasedli. Na našo srečo ima sicer zelo oddaljeno morje z visokim plimovanjem tudi v notranjosti otoka še vedno majhen vpliv in čez nekaj ur se je voda dvignila za kakšnih dvajset centimetrov. Ravno dovolj, da se privlečemo do vasi.

Pendang je gozdarsko naselje, ki pa v zadnjih letih hitro propada. Med velikim po arom pred nekaj leti, ko je Borneo gorel več mesecev, so zgorela skoraj vsa drevesa, primerna za posek, tako da danes gozdarji v glavnem posedajo pred svojimi kolibami in kadijo na roko zvite cigarete. Ostalo je še nekaj zarjavelih in obtolčenih kamionov za prevoz debel in pa luknjasta gozdna cesta proti apnenčastemu masivu v daljavi. In že čez dva dni smo se, obloženi s prtljago, jamarsko opremo in hrano, za mesec dni peljali na kamionu skupaj s tridesetimi dodatnimi nosači, ki smo jih potrebovali za pohod naše odprave. Po nekajurni vožnji po cesti, ki je bolj spominjala na lunino površino, smo razdelili tovore in dolga pot skozi džunglo se je lahko začela. Podrta debla, divje rastlinje in številni potoki so nam zagrenili hojo in po dveh dneh smo se končno le znašli pred veličastnim izvirom reke Sungai Bai. Voda bruha izpod ogromne pečine, ki nam je s svojim previsom nudila odlično zaščito pred vsakodnevnimi plohami. Idealno zavetje za bazno taborišče, od koder bomo skušali prodirati naprej v podzemlje.

Sledite nam

Najbolj brano

Oznake

Skrivnostno podzemlje

Odkritja novih rovov se iz dneva v dan kar vrstijo. Razdelili smo se v dve ekipi: “podzemeljsko” in “nadzemeljsko”. Tisti za pod zemljo so iskali nadaljevanja jame v podzemlju, ostali pa so na površini iskali brezna in ponore, ki naj bi nas pripeljali do podzemskega toka reke. Majhni in lahki jamarski čolni so se izkazali za nepogrešljive, pa tudi občutek, da ti ni treba plavati v blatni reki, kjer je mrgolelo krokodilov, je bil kar prijeten. Cel masiv je reka izdolbla v treh nivojih. Dva fosilna rova, torej tam, kjer je reka tekla pred več deset tisoč leti, preden si je novo pot izdolbla za nekaj deset metrov globlje in pa aktivni del, tam, kjer reka teče danes. Seveda so najobetavnejše raziskave aktivnega dela, saj so včasih starejši rovi zamašeni z orjaškimi kapniki ali pa z nanosi peska in blata, ki lahko onemogoči nadaljnje raziskovanje. A tudi aktivni del se ponavadi ne vda tako zlahka. Tu nadaljevanje običajno zaustavijo sifoni, z vodo zaliti rovi, ki prekinejo povezave med podzemeljskimi galerijami. Vsak dan smo meje raziskanega premaknili še za nekaj metrov dlje. S seboj smo prinesli tudi potapljaško opremo, ki mi je omogočila prečkanje dveh sifonov, ki so nam preprečevali nadaljevanje, čeprav je misel na krokodile v vodi zagotovo pospešila ritem mojega plavanja do nevarnih mej. Le kako daleč se krokodili odpravijo “raziskovat” sifone? Seveda je osnovna naloga vsakega jamarja, da novo odkrite dele jame tudi topografsko izmeri in izriše, saj je le tako delo pravilno opravljeno in raziskovalcem, ki pridejo za njim, je prihranjeno ogromno časa, ki bi ga drugače porabili za “odkrivanje” že odkritega. Delo je bilo zamudno in dnevi, ki jim je botrovala tudi utrujenost, so se v začetku vlekli v neskončnost. Bolj ko pa se je približeval konec odprave, bolj se nam je začel čas izmikati med prsti in vsak dan bolj smo čutili, da povezave med izvirom in ponorom reke Sungai Bai tudi tokrat ne bomo v celoti raziskali. Kljub kilometrom novo odkritih in izrisanih rovov smo nazadnje morali le odnehati, saj se je bilo treba po slabem mesecu le vrniti na jadrnico, ki nas je čakala na reki. Še negotova pot po reki navzdol in La Boudeuseje končno svobodno zaplula na odprto morje tja, kamor pravzaprav tudi najbolj sodi.

Pred nami pa nova avantura – raziskovanje vulkanov po Indoneziji in otokih Papue Nove Gvineje.


Sledite nam


RSS Ustavi se!