fbpx

Od Litije do Čateža #SpoštujemoTradicijo

Novice

Vrhunec vsakega praznika se v starosvetni slovenski domačiji dogaja za mizo, pa naj bo to novo leto, pust, velika noč, martinovo in božič ali delovni prazniki po končani žetvi, košnji, trgatvi ali pa hišni praznik ob ženitvi sina ali možitvi hčere.  Naš narod je v preteklih stoletjih ustvaril neizmerno bogastvo ljudskega izročila. Vsaka dežela ima […]

Temu lahko rečemo tudi ljudsko izročilo, ki se odraža v različnih običajih, denimo v obliki folklore in plesa, narodnih pesmi, iger, druženj, praznikov in še česa. V Sloveniji poznamo domače tradicionalne praznike in praznike, ki izhajajo iz drugih dežel. Te šege in navade, ki jih ohranjajo posamezniki in društva, so dediščina različnih zgodovinskih obdobij na Slovenskem in že stoletja sooblikujejo ter usmerjajo življenje skupnosti.
Številne so v sodobnem času že privzele nove oblike in vsebine, a še vedno pomenijo gradnjo mostu med generacijami, med starim in mladim rodom, med dediščino preteklosti in doto prihodnosti.

Korenine prastarih šeg, tistih, ki so pred tisočletji družile Evropo, so vidne tudi na slovenskih tleh, obenem pa so dokaz, da je bila Evropa že od nekdaj skupen jezikovni in kulturni prostor, iz katere je izšla vrsta šeg v podobnih oblikah – od preganjanja zime do rojstva pomladi in kresovanja.

Tradicionalni pohod od Litije do Čateža

Brez zgodovine in tradicije tudi prihodnosti ni

Poleg bogastva šeg se slovenska ljudska dediščina izraža preko folklore, plesa, ljudskih pesmi, iger, pregovorov, rekov in pripovedk ter basni in legend, v katerih se ohranja slovensko svojstvo in odgovarja na osnovno vprašanje – od kod smo, od kje prihajamo in kam gremo. Pravijo namreč, da kdor svoje zgodovine ne pozna, tudi prihodnosti ne more (uspešno) graditi.

Kot pravijo etnologi, je ljudsko izročilo pravzaprav kulturna dediščina ljudstva, ki jo sestavljajo gmotna, družbena in duhovna kultura. Kot tradicijo lahko opredelimo vse, kar se v življenju skupin in posameznikov s prenosom skozi čas ohranja in ustali v daljšem časovnem obdobju.

Tradicionalni pohod od Litije do Čateža

S kmečkim poreklom, ki ga razumejo tudi urbani in mladi

Do konca 50-ih let minulega stoletja je bila glavnina ljudskega izročila in običajev vezanih na večinsko kmečko poreklo prebivalstva, meščanstva je bilo namreč bistveno manj, plemstva pa le za vzorec. Podoba je danes drugačna, hitra urbanizacija je spremenila marsikaj, tudi odnose v družbi, a nekaj je ostalo enako in to je izhajanje iz iste tradicije in kulturnega prostora, česar tudi vdor tujih navad in šeg k nam (denimo valentinovo in haloween oziroma noč čarovnic) še ni uspel izriniti.
V ljudskem izročilu se zlahka opazi improvizacijsko ustvarjanje, spontanost, ki izhaja iz nezavedne in nešolane ustvarjalnosti. Znani etnolog prof. dr. Janez Bogataj je ob številnih priložnostih povedal, da ga še vedno najbolj preseneča, čeprav to področje raziskuje že dolgo, pestrost in različnost običajev in navad po slovenskih pokrajinah, kar se mu zdi zelo pozitivno.

Šege so tesno povezane z ljudmi in naravo, so del kulturne dediščine narodov in imajo simboličen pomen, medtem ko so navade del človekovega življenja in so dejanja, ki jih ponavljamo ter ustvarjamo.

Šege ali običaji so torej podedovana oziroma prevzeta (morda tudi privzeta) in družbeno priznana (obvezujoča) ravnanja posameznika ali skupnosti ob določenih priložnostih, z namenom, da se posameznik dvigne nad vsakdanjost.

Ko se simbolna vsebina izgubi, ostane zgolj navada, ki ni nujno obvezujoča. Za primer si lahko vzamemo pravkar minulo Martinovo, za katerega ljudski rek pravi, da je ‘jesenski pust’. Martinovo, ki smo ga praznovali 11. novembra, simbolično zaključuje jesensko delo v vinogradih in je pri nas splošno priljubljen praznik, saj je povezan z vinom (kot vemo, se v dneh okoli Martinovega mošt spremeni v vino).

Veliko običajev je vezanih na praznične dni

Kot pravijo raziskovalci ljudskega izročila in kulturne dediščine, bi lahko razdelili ljudske običaje oziroma izročilo nasploh na tri dele; na šege in navade življenjskega kroga; na šege, ki izhajajo iz vsakodnevnega dela v določeni regiji; in na šege ter navade, povezane s prazničnimi časi oziroma na prehodih letnih obdobij.
Kar se tiče prvega, torej življenjskega kroga, so se med generacijami (zlasti na kmetijah) prenašale iz roda v rod določene šege in navade ob rojstvu, poroki in smrti posameznika. Šege ob delu so zaznamovala velika letna poljska opravila od junija do septembra, kot so košnja, žetev, mlačev, metev, teritev lanu in ličkanje koruze, na vinorodnih območjih pa se je, kot že omenjeno, delo zaključevalo z Martinovim. Zaradi velike povezanosti šeg in navad letnega kroga oziroma prazničnega leta so se te kljub industrializaciji in poklicni diverzifikaciji v veliki meri ohranile v bolj ali manj nespremenjeni obliki vse do danes. Tega tudi urbanizacija in zaposlovanje v mestu nista spremenila. Gre torej za tretje področje, praznični čas in prehode letnih sezon.

Miklavž (6. december) je bil prvi in marsikje tudi edini ‘dobri mož’, ki je prinesel darila otrokom. Za božič (25. december) se je postavljalo jaslice, medtem ko so sveti trije kralji (6. januar) danes že marsikje pozabljen praznik, zlasti pri mladi generaciji, saj je šlo za krščanski praznik. Vemo, da danes božič oziroma njegovo praznovanje še zdaleč nista vezana na veroizpoved (ali sploh verovanje), praznujejo ga z največjim veseljem tudi ateisti, ameriški božiček pa je že pred časom s prestola izrinil socialističnega, iz nekdanjega vzhodnega bloka oziroma Rusije pripeljanega Dedka Mraza, ki se ga generacija srednjih let veliko bolj spomni, kot božička.

Med običaje, ki spremljajo prehode sezon, spadajo tudi pust (preganjanje zime), Velika noč (prihod pomladi), kresovanje, Veliki šmaren in razna žegnanja. Nekateri od teh praznikov izhajajo iz krščanske, drugi še iz poganske tradicije, v vsakem primeru pa je vse šege in običaje vedno spremljala tudi posebna praznična kulinarika, ko so družine na mizo postavile boljše, dražje in po načinu priprave zahtevnejše jedi, ki se jih včasih še zdaleč ni uživalo vsak dan.

Trije božiči? Zakaj pa ne!

Etnologi menijo, da ima večina decembrskih praznikov korenine v poganskih časih, tudi božič, ki so ga kristjani v evropskem prostoru kot dan Kristusovega rojstva praznovali že v 4. stoletju in velja za največji družinski praznik. Decembra so bila namreč že med poganskimi narodi v navadi različna obredja, s katerimi so skušali priklicati svetlobo, prebuditi naravo in spodbuditi rast narave. Med krščanskimi predniki se je zimski praznični ciklus začel že prve dni decembra, ko je godovala sv. Barbara, celoten adventni čas pa je bil namenjen pripravam na praznovanje božiča.
Slovensko ljudsko izročilo pozna celo tri božiče, ki so jih kristjani praznovali na predbožični večer 24. decembra, na silvestrovo in dan pred praznikom svetih treh kraljev, 5. januarja. Praznovanja niso bila vezana le na versko življenje, temveč predvsem na družino in širšo skupnost. To je bilo simbolno zajeto tudi v nekaterih jedeh, denimo v božičnem kruhu, ki so ga delili tako med družinske člane kot med služinčad ter domače živali. Danes je božični kruh že dolgo tega nadomestila potica.
Kar danes pomeni božično drevo, so nekoč simbolizirale jaslice, ki jih pri nas poznamo že dolgo pred božičnim drevesom, figure v njih ponazarjajo igralce v priljubljenih božičnih igrah, ki so prikazovali rojstvo Jezusa Kristusa. Prve jaslice so izdelali na Portugalskem sredi 16. stoletja, v Ljubljani so jih 84 let pozneje postavili jezuiti, medtem ko so božično smrečico prvič postavili v Nemčiji, leta 1845 pa še v Ljubljani. Navada, da postavimo smrečico za novo leto, se je hitro prijela, saj smo Slovenci že dolga stoletja na podoben način krasili svoje domove s smrekovimi vejami.

 

Med domačimi živalmi so v življenju starosvetne slovenske vasi imeli petelin, kokoš in piščanci nadvse pomembno mesto. Bili so prisotni v številnih  šegah, ki so uravnavale tok življenja, ki se dolga stoletja ni spreminjalo. Z več kot stoletnim spoštovanjem tradicije in sožitja z naravo, ki se prepletata v poslanstvu Perutnine Ptuj, slednja v sodelovanju s poznano zbirateljico slovenskega ljudskega izročila Dušico Kunaver na sodoben način širi bogastvo naše ljudske dediščine mlajšim generacijam (od pripovedk, pesmi, rekov in legend, do šeg letnega kroga in življenjskega kroga), da ne bi utonilo v pozabo.  S posluhom za potrebe in želje današnjega človeka se tudi Perutnina Ptuj naslanja na tradicijo reje, kot je potekala na kmečkih dvoriščih, a s skrbno nadzorovanimi koraki na poti od njive do vilice. Prvi v Sloveniji smo pred leti uvedli certificiran način reje »piščancem prijazna reja«. Poteka v sodelovanju z rejci na podeželju, v naravnem okolju Slovenije, katerim Perutnina Ptuj nudi celovito podporo pri reji. Dodana vrednost mesa iz linije Natur Premium se odraža v strukturi mesa, hkrati pa verjamemo, da je način reje korak naprej v smeri sodobnih dognanj o dobrobiti živali in trajnostnega razvoja.  Vrhunec vsakega praznika se v starosvetni slovenski domačiji dogaja za mizo, pa naj bo to novo leto, pust, velika noč, martinovo in božič ali delovni prazniki po končani žetvi, košnji, trgatvi ali pa hišni praznik ob ženitvi sina ali možitvi hčere. Vabljeni k ustvarjanju obredov po svojem okusu!

 #SpoštujemoTradicijo #PP #PPR #NaturPremium


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Obstaja naravni talent za komunikacijo ali se tega naučimo?
    Komuniciranje je del našega vsakdana. Ne moremo ne komunicirati. Vse, kar počnemo, je komunikacija.
  • Alarm in srčni reset
    Kip sem. Okamenela. Kaj se dogaja?! Ne morem se premikati! Kot bi bila ujeta pod največjo skalo, kar sem jih kdaj videla. Sanjam z odprtimi očmi? Ne, tu sem, budna, a brez moči.
  • Skozi oči življenja
    Budilka me kljub močnemu zvonjenju ni več spravila iz postelje. Glava je delala na polno, ampak telo ni več ubogalo, ni več delalo. Kapitulirala sem.
  • Kaj vse sem zaradi ne ljubezni in pretepanja doživel
    Moje življenje v otroštvu je bilo, kot je povedal psihoterapevt, povsem uničeno.
  • Petra Petravič: Spoštuj sebe in sogovornika
    Pred dnevi mi je sogovornik zaupaj svojo izkušnjo: »Veste, najtežje je začet in končat s pisanjem.« Pa še kako prav je imel. Če bi me pred mesecem dni vprašali, kaj si mislim o kampanji »Ustavi se«, ki je v letošnji zasnovi fokusirana na pomembnost »ustaviti se za trenutek in prisluhnit drugemu«, bi bil moj zapis […]