Dekle brez ciljev

Spominjam se dni, ko sem bila brez sanj in brez kakršne ideje, kaj želim od življenja in kaj samo življenje sploh želi od mene. Bala sem se toliko stvari, nisem si zaupala in naposled pri vsaki stvari, katere sem se lotila, imela dvome. Nato je prišel dan, ko sem se preprosto odločila, da tako ne želim več živeti. Da želim izkusiti svet in življenje v najbolj intenzivni obliki. Pa čeprav je to pomenilo, da sem se na pot po svetu morala odpraviti sama. Srčno sem si želela odkriti svoje potenciale, se oborožiti z novimi znanji in spoznanji, odpreti srce za nove ljudi in se prepustiti dogodivščinam, ki ti jih nudi življenje, ko se odločiš živeti izven cone svojega udobja. Včasih pustimo drugim, da odločajo o nas, starši nam izberejo ime, religijo in stil življenja. Učiteljem pustimo, da nas ocenjujejo po vnaprej določenih kriterijih in si na podlagi tega izoblikujemo mnenje o sebi in ocenimo svojo vrednost.

Moja samopodoba je bila med šolanjem izredno slaba. Nisem bila med najboljšimi učenci in to so dokazovale moje ocene. Ne zato, ker se ne bi rada učila,  preprosto zato, ker sem bila preveč rada v naravi, na svežem zraku, v mamini šivalnici, kjer sem kreirala svoja oblačila in bila kreativna še na mnogo drugih načinov. Izjemno nerada sem sedela za klopjo in prebirala besede iz učbenika nekoga, ki ga sploh nisem poznala. Vedno sem se spraševala, zakaj se moram o deželah in kulturi učiti pri urah geografije, ko pa bi se toliko več naučila, če bi preprosto tisti kraj na drugem koncu zemljevida, tudi obiskala. Vedno sem se najbolj efektivno učila preko prakse in preko lastnih napak, ki so me naučile najbolj mogočnih lekcij za življenje. Nato pa je naposled le prišel dan, ko sem preprosto v nahrbtnik spakirala potrebne obleke in se odpravila na pot. Sama. V neznano. A z zaupanjem, da se bo iz tega spisala najlepša zgodba.

Življenje in delo v tujini

Nisem veliko razmišljala, ko sem se po 5-ih letih potovanj odločila tudi za delo v tujini. Prijavila sem se za delo v dekliškem skavtskem taboru v Severni Karolini, v ZDA, kjer sem opravljala svoje prvo popotniško delo. Vedela sem, da mi bo izkušnja dala ogromno in mi tudi je! Dneve v gozdu sem preživljala z nagajivimi otroci, katere smo s sodelavkami učile različne vrste športnih aktivnosti, skupaj smo prepevali skavtske pesmi in se učili o naravi ter živalih. To je bila izjemna priložnost, kjer sem dobro nadgradila svoj angleški jezik, se izkazala kot vodja svoje lastne ekipe ter poleg vsega dobila veliko novih prijateljev, s katerimi sem še danes v stikih. Ameriški način dela mi je bil zelo všeč, saj so me od samega začetka prav vse sodelavke spodbujale pri delu prav tako pa smo veliko časa posvetili sestankom in dobri strategiji dela ter motivaciji zaposlenih. Nihče me namreč takšnega načina dela ni naučil doma in še danes z veseljem uporabim vse podane izkušnje v svoje trenutno delo in odnos s sodelavci.

Nato se je poletje končalo, zagotovo prehitro, a časa za objokavanje ni bilo, saj me je čakala nova izkušnja na najbolj oddaljenem kotičku sveta Novi Zelandiji, kjer sem se se vselila v hišo ljubke novozelandske družine in svoje dneve preživljala z štiri in pol leta staro Gracie ter njenim kužkom in hkrati skrbela za gospodinjstvo. Pot me je nato vodila vse do francoske riviere, kjer sem preko deljenja življenjepisov na pomolih modenih pristanišč z vztrajnim odnosom naposled dobila želeno delo v jahtni industriji, kjer sem leta 2012 začela graditi svojo kariero na privat jahtah kot stevardesa in osebna nutricionistka.

Strast je gorivo, ki te poganja skozi življenje

Veliko sem na svojih poteh, predvsem med življenjem v najbolj revnih kotičkih in nato med življenjem v bogatem svetu, razmišljala. Kaj je tisto, kar nas v življenju zaustavlja in kaj tisto, ki nas izstreli med zvezde, tisto kar nas osreči in navdihuje? Negativna čustva, predvsem strah, dvomi, samokritičnost in “kaj bodo rekli drugi” so le peščica izmed stvari, ki nas v življenju ne pustijo naprej. Ki nam ne pustijo, da bi živeli tako kot želimo živeti, sledili ciljem, ki smo si jih zastavili ali živeli svoje skrite sanje. Ampak ali ni tako zelo res, da se samo enkrat živi? Zakaj ne bi poskusili in živeli brez obžalovanj, da nečesa nismo storili ali poskusili? Kot popotnica sem se naučila veliko o minljivosti življenja, saj se moraš nenehno poslavljati od ljudi, ki so na poti postali tvoji prijatelji in od krajev, ki so postali tvoj dom.

Nekako se naučiš živeti, kot, da je danes resnično tvoj zadnji dan. Ne veš, če se boš vrnil domov in tudi ne veš, kakšen se boš vrnil domov, saj se skozi dolga potovanja in izzive nenehno spreminjaš, rasteš in izoblikuješ v popolnoma novo osebo. Nato se odločiš, da ni vredno v tej minljivosti ves čas čakati, ampak se odpraviš v akcijo! Strast in ljubezen do tistega kar počnemo pa je po mojem mnenju najbolj močna sila v našem osebnem življenju. Je kot gorivo, ki ti da moč v težkih dneh in nerešljivih situacijah in ti omogoči, da vsak dan pospremiš nasmehom. Moje strasti so recimo potovanja, pisanje in pripravljanje zdravih dobrot ter učenje o hranilnosti živil. To so stvari, katere sem vpeljala v svoj vsak dan in predvsem v svoje delo, zato so moji dnevi v večini polni ljubezni in sreče. Ker delam to, kar ljubim iz vsega svojega srca in ne pustim, da bi mi kdorkoli to vzel. Kako sem te strasti našla? Največkrat v najtežjih trenutkih, ko sem iskala odgovore, saj sem se popolnoma izgubila. Strast do potovanj in pisanja sem našla, ko sem izgubila svojo prvo ljubezen, strast do priprave zdrave prehrane sem našla, ko sem zaradi prenapornega tempa življenja in dela izgubila svoje zdravje. Vse te izkušnje sem obrnila v pozitivno smer in se naučila, da lahko vsa znanja in zgodbe, ki sem jih pridobila skozi potovanja, uporabim za služenje svojega kruha.

Ne pusti, da te drugi ocenjujejo in ti vzamejo sanje!

Psihologinja v osnovni šoli mi je dejala, naj se ne vpišem na gimnazijo, ker je ne bom uspešno zaključila. Psihologinja v srednji šoli pa mi je odsvetovala študij psihologije, saj nikoli ne bom dosegla točk, ki so bile potrebne za vpis. Razredničarka v srednji šoli mi je sarkastično pripomnila, da sem se morala resnično “potruditi”, da sem opravila 2. letnik z zadostnim uspehom, lastnica turistične agencije pa, da je moja angleščina preslaba za delo vodnice. Lahko bi do danes verjela vsem! In dolgo časa sem verjela, kar me je privedlo do tega, da pravzaprav itak za nič nisem dobra. A življenje te potem vodi na drugačno pot in pokaže načine, da se lahko izboljšaš in, da vse kar so te drugi naučili ni nujno resnično! Vsa mnenja, ki si jih slišal do danes o sebi so zgolj mnenja drugih o tebi! Kar je najbolj pomembno pa je: Kaj pa ti misliš o sebi? Kaj zmoreš? Kaj si želiš? Naj te mnenja drugih ne definirajo in stopi na pot, ki si jo TI želiš prehoditi. Ničkolikokrat so mi odsvetovali samostojna potovanja, pisanje knjig in samostojno podjetniško pot. Nisem vedela, kako bom zaslužila za vsa potovanja, nisem vedela, kako dobiti delo v tujini, nisem vedela kako izdati knjigo, a vedela sem, da mi bo uspelo, če le ne bom odnehala iskati odgovorov in rešitev!

Ne odnehaj!

Gre počasi, korak za korakom. Vsak dan narediš nekaj malega za svoje cilje in nikoli ne odnehaš. Začne se ti odpirati toliko novih vrat, toliko novih možnosti, ampak šele takrat, ko se končno odločiš, kaj želiš, zbereš pogum in greš v akcijo. Obstaja toliko knjig, priročnikov, iz katerih se lahko naučiš praktično vse, kar te zanima. Uči se, beri, sprašuj, najdi si mentorja, upaj si in predvsem verjemi v svoje zmožnosti in talente!

Če potrebuješ nekoga za vzpodbudo in podporo, se obrni najprej vase! Najdi vzpodbudo v sebi. V tistem trenutku, ko tega ne zmoreš, se obrni na ljudi, ki verjamejo vate in te podpirajo. Če pa ne najdeš ne prvega ne drugega, pomisli name. Jaz verjamem vate! Zakaj? Ker sem na tej poti že vrsto let in sedaj večinoma sodelujem z ljudmi, ki me podpirajo, seveda tudi dajejo konstruktivne kritike, a obenem verjamejo v moj uspeh. Druge cenim in spoštujem, vendar jih v svojem življenju ne  potrebujem.

Življenje izven cone udobja je na prvi pogled morda zastrašujoče, vendar ko se tega sčasoma, z majhnimi koraki in zaupanjem vase privadiš, takrat spoznaš, kaj življenje pravzaprav je in zakaj smo sploh dobili to unikatno darilo!

Maja Novak, Mayita, je popotnica s srcem, ki že 9 let uspešno potuje in dela v tujini, o svojih izkušnjah pa nato piše in predava. Je avtorica popotniško izpovedne knjige Esenca življenja na poti ter priročnika za iskanje dela v tujini S trebuhom za kruhom. Za vas je spisala nekaj svojih izkušenj, kako se je iz dekleta brez ciljev razvila v dekle s sanjami, ki samostojno potuje, dela na zasebnih jahtah in preko svojih predavanj in pisanj navdihuje mlade in starejše, da zaživijo avanture polno življenje. Več o Mayiti si preberitie na www.mayita.si.