fbpx

Tunizijski safari – nekega dne

Potopisi

avanturistično potovanje z terenci po zgodovini Tunizije in Sahari.

Preko poletja smo v ekipi OA 2013 prišli do zaključka (sklepa), da moramo organizirati avanturistično potovanje v Tunizijo zaradi testiranja vozil, opreme in naših psihofizičnih sposobnosti.

Preko spleta in prijateljev smo nekako zapolnili sedeže v treh vozilih ter pričeli s pripravami – logistika in nabava opreme.

Popotovanja smo se udeležili v naslednji sestavi:

-vozilo LR Defender: Dejan Zakrajšek, Duško Dokošić, Danijel Ivančič

-vozilo Nissan Patrol GR: Jure Marolt, Sergej Godina

-vozilo Nissan Patrol GR: Keber Zoran, Uroš Cvek, Meta Munih, Lado Dolenec

25.10.2011

V poznih popoldanskih urah se dobimo pri Gatisovi pralnici na vrtojbenskem mejnem prehodu (tam smo imeli tudi v sobah par urno prenočitev). Vreme je bilo klavrno, kot bi žalovalo za nami. Naredimo še zadnje razvrščanje prtljage po vozilih, uredimo še par malenkosti z navigacijo ter se odpravimo na počitek – nekateri, drugi pač niso utegnili. Start je bil dogovorjen za ob enih ponoči.

26.10.2011

Še malo polomljeni od premalo spanca in brez jutranje kave se ob določeni uri odpravimo na pot, ampak le do bližnje Petrolove črpalke kjer je prvi postanek – kava! Nato se spravimo na italijansko avtocesto smer Padova-Firence-Rim…izhod za naš cilj Civitavecchia kjer nas čaka trajekt Grimaldi lines z odhodom ob 17 uri. Tri ure prej se moramo “čekirat”.

Vrtojba-Civitavecchia smo vozili cca 12 ur. Doživeli smo dva večja zastoja zaradi prometnih nesreč, dež nas je pral večino poti ampak na cilju nas je čakalo toplo sonce. Obleke so kar letele z nas.

Uredili smo vse potrebno (papirna vojna) za vkrcanje ter čakali na začetek vkrcavanja. Seveda piva ni manjkalo. Pospravili smo UKV-je, GPS-je, kajti zadeve niso dovoljene za uporabo v Tuniziji.

Vkrcavanje je potekalo dokaj hitro ker je bilo malo vozil. Vozila smo parkirali, vzeli potrebne stvari (dokumenti, hrana, pijača) in odbrzeli vsak v svojo kabino.

Preostalih cca 25 ur je vsak preživljal po svoje. Skupno smo jedli, večinoma kralja živali in to ob mogoče žalostnih pogledih Tunizijskih potnikov, seveda smo se nalivali z pivom (v mejah normale), občudovali okolico in morje s palub, spali.

27.10.2011

Trajekt je imel postanek na Siciliji, kar smo izkoristili za ogled pristanišča in okolice s palub. Koliko je bila ura ne vem, ker se je moj bioritem začel ravnati: ko je tema se spi, ko se prične daniti se vstane.

Dan smo zopet preživljali po palubah, v sobah in bifeju trajekta.

V pristanišče v Tunizijo smo prispeli okrog 21 ure, po carinskih pregledih, zapletih, žepninah, ki so trajali nekje dobre tri ure smo vendarle odpeljali proti našemu hotelu na obrobju mesta Tunis. Duško je že pred prihodom sporočil v hotel, da bomo imeli precej zamude. Hotelsko osebje nas je lepo sprejelo in namestilo v prej rezervirane sobe, nakar smo se stuširali in odpravili na ogled nočnega življenja. Ob tisti uri ponoči (ena in pol ponoči) ni bilo kaj dosti videti. Del ekipe je šel na šišo (vodna pipa), del ekipe pa spat.

28.10.2011

Po zgodnjem jutranjem zajtrku, smo spakirali vozila, zamenjali denar, napolnili vse kapacitete z njihovo pol cenejšo nafto ter se odpeljali proti ostalinam starega punskega mesta, antične Kartagine. Po opravljenem ogledu in fotografiranjih smo se odpeljali do modro-belega obalnega mesteca Sidi Bou Said. Tu smo imeli tudi kosilo – iz hladilne torbe. Naj povem še eno zanimivost, v tem mestecu je velik problem WC-ja. Mene (Zoki) je namreč prijelo na zelo nujno blatno potrebo in edino mesto je bil muslimanski WC pod mošejo, ki pa je v takem katastrofalnem stanju in zelo daleč od parkinga…v sekundo se je izšlo. Po sprehodu po mestnih ulicah in uličnih prodajalnah zopet motiviramo naše konje pod pokrovom vozil in jo mahnemo proti razvalinam starega rimskega mesta Dougga.

Staro rimsko mesto zavzema ogromno prostora na griču. Naš ogled traja kar nekaj časa tako, da se dan počasi prevesi k noči. To pa pomeni, da moramo poiskati še primeren prostor za kampiranje – prenočevanje.

Vozimo v smeri proti Le Kefu in ob prvi priliki zavijemo v polja. Tu po kratki vožnji naletimo na poljedelce-živinorejce in se v preprosti mimiki, angleščini, francoščini dogovorimo o mestu prenočevanja.

Dodelili so nam prostor na njihovi zemlji stran od naselja in zraven vodovodne pipe…super in malo na gričku kajti na nebu so se zbirali temni oblaki.

Naš kuhar, moj navigator, Uroš Cvek je začel z montažo kuhinje in kuhanjem, pomagala mu je prostovoljka Meta, medtem smo ostali naredili ležišča pod nebom (tudi kakšen ovčji kakec je bil pod nami, hehehe) in pričel se je družaben večer ob pijači in molitvi, da bi nebo vzdržalo.

Po dobri večerji smo popadali po svojih spalnih vrečah in zaspali.

29.10.2011

Zgodaj zjutraj so nas zbudile dežne kaplje (mislim, da okrog petih), na hitro smo spakirali in kar pod dežnikom skuhali kavo ter odšli na pot, smer prelaz Kasserine, kjer so v 2 sv. vojni potekali hudi boji. Vmes smo zavili proti alžirski meji (srečno šli skozi vojaške kontrolne točke) na ogled Jogurtine mize, cca 1200m visoke ploščate vzpetine, na kateri so še sledi utrdb numidijskega kralja Jogurte (njegova konjenica je pomagala legijam poveljnika Scipia pri zavzetju Španije, kasneje se je dolgo upiral prevladi Rima na afriških tleh). Pričakalo nas je precej vetrovno, mrzlo in oblačno vreme, kar pa ni skalilo naše želje, da se na goro povzpnemo peš.

Duše smo si namočili z ognjeno vodico in šli mrazu nasproti. Ogledali smo si podzemna in nadzemna bivališča na gori, naredili še z vozili krog okrog nje in se po off roadu spustili do glavnih cest za smer Redayef  kjer se začne tako imenovana Rommlova pista.

Čez smetišče pri Redayefu smo zapeljali v poznih popoldanskih urah. Mislili smo se utaboriti na samem grebenu piste, vendar je tako pihalo, da smo se odločili poiskati primernejše zavetje nekje na sami Rommelki. Po pisti smo vozili v samem zatonu dneva in ob na pol podrtem mostu dobili zavetje v opuščeni hiški. Malo smo jo pospravili, si uredili kuhinjo in ležišča in zopet je pričel družabni del dneva ob srkanju poživljajočih tekočin in ob razno raznih zgodbah. Kmalu nas je premagal spanec, tisti v »hiški« smo spali kot lordi, zunaj pa so imeli nekaj težav z vetrom, a so vseeno vztrajali do jutra.

30.10.2011

Zbudimo se v nov dan, ki precej obeta. Sončni žarki se že prebijajo na plano. Kavo in čaj skuham kot ponavadi, Uroš pripravi zajtrk, pospravimo in gremo novim dogodivščinam naproti. Seveda je kot vsak dan, zjutraj potrebno nekaj iznajdljivosti za jutranje potrebe in nekaj higiene.

Prevozimo Rommelko do konca in po stranskih poteh pridemo do oaze Chebika. Tu sledi ogled oaze, barantanje z otroci za ročno izdelane verižice in uživanje ob metinem čaju ter nakupu še kakega manjšega spominka. Pot nas pelje naprej proti alžirski meji in sicer v oazo Tamerza, kjer si ogledamo vodne slapove, operemo noge, popijemo edino mrzlo brezalkoholno pivo, ki se ga je tu dalo kupiti.  Nekateri si nabavijo puščavske rute in že smo v vozilih ter nadaljujemo pot proti Mos Eisleyu, časa imamo verjetno dovolj. To so kulise snemanja filma Star Wars, ki se nahajajo v samem pesku…pod sipinami! Navigacijo nastavimo in gremo, na poti spustimo gume za lažje prečenje sipin in gas. Pred večerom smo tam. Turistov ni več in si v miru ogledamo in pofotkamo kulise. Dan se nagiba k večeru in zopet je čas, da si poiščemo mesto za nočni počitek. Zapeljemo se čez par sipin, se seveda poigramo z vozili kot otroci v peskovniku in pristanemo pod ogromno sipino. Lokacija je bila takoj vsem všeč in pričelo se je kot vsak dan postavljanje kuhinje, zavetja in tokrat tudi vseh razpoložljivih šotorov, saj je kar pihalo in nosilo pesek povsod. No, na koncu sta stala dva šotora, ostali so šli v ščine, sam sem kot vedno spal zunaj na moji zložljivi postelji, kapo na glavo, pipec pod vzglavnik, baterijo nekam zraven in spanje. Ne vem, če je še kdo spal zunaj, ker sem prvi zaspal, ostali so še dobesedno balincali verjetno pozno v noč.

31.10.2011

Zbudimo se v lep dan, vzamemo lopate in gremo vsak na svojo stran….jutranje potrebe, zopet čaj, kava, zajtrk, pospravljanje in kot vedno okrog osmih smo na poti proti Tozeurju, kjer si želimo namakanja v kopališču z gobo, kot smo ga mi poimenovali. Glede na slabo vpisane koordinate (navigator ni pil, pa vendar je slabo videl, hahaha) nas pot zapelje v veliko močvaro. Pot se nam ne zdi primerna, ampak v daljavi vidimo neki objekt, ki bi mogoče lahko bil to kar iščemo in zato vztrajamo naprej. Vozim prvi in ko mi postane jasno, da to ni to, smo že v ****… Najprej se je vkopal Dejan z Land Roverjem, Jure ga potegne z vitlom ven (edini je bil na trdi podlagi), jaz obrnem, naredim dva metra in smo globoko v …Ni kaj, dva vitla in sta me potegnila ven. Po prejšnjih sledeh se zopet vračamo na cesto, tuhtamo kaj je narobe in glej ga hudiča, navigator ugotovi napako, vstavi koordinate v drugi obliki in za deset minut smo pri kopališču, ki je ob asfaltni cesti, žal že dolgo zapuščeno. Naša prešvicana telesa so tako ostala kar pri alkoholnih robčkih, samo nosovi so nam zrasli…in kaj zdaj??  Ni druge, hi konjički in gremo proti Chott Al Jerid-u, kjer si ogledamo slano jezero (ta čas kar polno vode), si peš ogledajo (sam sem stražaril pri vozilih, sem že videl to) ogrodje avtobusa, ki razpada že leta v tej soli in je turistična atrakcija, ter ob cesti razne skulpture iz soli, ki so jih naredile umetniške roke domačinov. Pot nas vodi naprej v Douz, v kamp. Žal je bil naš stari kamp zaprt in smo tako prenočili v novo odprtem kampu v smeri cca 1.5 km proti Matmati. Kamp je nov, lepo urejen, z WC-ji in tuš kabinami. Tudi dokaj zaseden, saj je edini v bližnji okolici. Po standardni namestitvi smo peš odšli na odkrivanje čarov noči v Douzu in na pravo večerjo ter nabavo brezalkoholnega piva, šišo, sam pa sem komaj čakal, da si kupim copate iz kamelje kože in dam nogam, da malo zadihajo. To so posebni copati, nekako kot indijanski mokasini, se kar zlijejo z stopalom, dejansko si obut, hodiš pa kot bos. Po vsem tem smo se odpravili spat.

1.11.2011

Kot ponavadi je sledilo zgodnje (ob 6 uri) jutranje vstajanje, pospravljanje in nastavljanje GPS-ov. Odšli smo dobesedno na vrata Sahare. Od tam naprej je samo pesek. Tam smo si ogledali start dirke Rally El Chott 2011, katerega so se udeleževali tudi Slovenci in sicer Darij Novak s podporno ekipo (GO-ADVENTURE Nova Gorica). Ker smo tudi mi imeli predvideno traso po njihovi pisti, smo morali počakati, da je odšel zadnji. Nato smo odšli tudi mi po vsem tem razritem pesku. Po parih prevoženih kilometrih pa je naša pot zavila drugam, vzeli smo pot na BIR MRAZIL (vodnjak), pa proti objektu znanemu po imenu CAFE v puščavi kjer domačini strežejo čaj in njihovo kavo. Naj povem, da se večina popotnikov skozi ta del Sahare ustavi tukaj in za srečo pusti nekaj svojega (nalepka, vizitka, majica,..) Tudi mi smo pustili tukaj nalepko našega sponzorja Mamut 4×4 –Mengeš, ter nalepko naše odprave z s podpisi. Pot nas je nato peljala v smer BIR ENHAGE ter preko vseh sipin na GIV EL BUM in naprej na TOP HILL1, kjer smo si iz razgledne točke ogledali pokrajino do obzorja. Tam je bila tudi ena izmed kontrolnih točk rallya, kjer smo v manjši meri zopet srečali del tekmovalcev. V bližini smo zopet popili čaj pri domačinih (čajnica iz palmovih vej) ter preko sipin nadaljevali pot na TOP HILL , od tam pa v samo OAZO GHILANE. Na poti pa smo doživeli tisto kar se v  pesku mora – vkopavanja in reševanja z lopato in vitli, ampak je šlo, hehehe. V sami oazi smo se najprej utaborili (po opravljenih vpisnih formalnostih), če lahko rečemo temu tako (zmetali ven stvari za spat), odšli na kopanje v termalni izvir (voda 34 stopinj), ter na večerjo k recepciji, kjer smo dobili tudi njihovo pivo in vino – neomejeno! Zvečer je sledil ogled oaze in sprehod do naše ekipe Rallya. Naj povem, da so tudi udeleženci dirke imeli dvodnevni postanek v tej oazi. Tukaj so odpravljali pridobljene okvare na dirki in se pripravljali za nove etape.

2.11.2011

Zbudili smo se v vetrovno jutro. Po zajtrku je večinski del ekipe vzel v najem štirikolesnike in se podal dogodivščinam naproti v puščavo. Ostali smo jaz (Zoran), Meta in Jure. Dan smo si krojili po svoje, prvo na pivo, potem smo za primeren denar izbarantali dva berberska šotora in se s kuhinjo vselili vanju, saj se zunaj zaradi vetra ni dalo kuhati. Tako je Meta pričela s kuhanjem, Jure se je zatopil v križanke, sam pa sem šel na plavanje. Kosilo je bilo predvideno za ob 14 uri, ko se ostali vrnejo, no pred kosilom, ko so se fantje vsi utrujeni vrnili, smo zvrnili še nekaj konzerv piva. Popoldan je vsak preživljal po svoje, kopanje, sprehodi, spanje, v večernih urah smo naredili še en izlet na opustelo trdnjavo KSAR GHILENE, bilo je malo vkopavanja in ravno pred temo smo se uspeli vrniti v naročje oaze.

Večerja je bila na recepciji…nato pa malo sprehoda, ogledali smo si hotelski del za “kofer” turiste, ki jih pripeljejo razne agencije v klimatizirane šotore. Sam vstop v varovano območje hotela je uspel po intervenciji našega natakarja z recepcije, sicer pa naj ostalim puščavnikom iz kampa vstop v hotelsko območje ne bi bil dovoljen. Čeprav je bil razgledni stolp v hotelskem območju zaprt, sva z Meto vseeno dobila dovoljenje za vzpon na njegov vrh.

Dan se je končal v zavetju velikih berberskih šotorov.

3.11.2011

Dan odhoda iz oaze. Zjutraj so se fantje še enkrat zapodili s štirikolesniki po puščavi. Z Dejanom sva nato usposobila moj vitel, ki smo mu prejšnji večer pri reševanju LR-ja sneli pletenico iz bobna. Sledilo je namakanje v termalnem vrelcu, kosilo na hitro, pospravljanje in odhod po poteh za terenska vozila v smeri vzhod proti okrožju Ksour. Tam smo si ogledali na vzpetinah nekaj starih utrjenih vasic s kaščo (Chenini), nakar je že bila ura za iskanje tabornega mesta. Prostor smo dobili malo naprej od vasice, skriti med palmami ob vznožju hribov. Večer je potekal kot vedno, »postavljanje tabora«, kuhanje večerje, družabni del in spanje. Zanimivost večera: Jure se je utaboril kar na strehi svojega Nissana.

4.11.2011

Lepo jutro je nakazovalo lep dan. Spekli smo kruh kar na roštilju in pojedli zajtrk. Odpravili smo se naprej na oglede vasic Guermessa, Ksar Ouled Soltane, Tataouine, Ksar Hadada in preko Taujane in Techine proti Matmati. Ob prihodu v Matmato takoj rezerviramo hotel Berberes, se dogovorimo o ceni prenočitve z zajtrkom, naročimo »na črno« zalogo piva za nadaljnjo pot, ter gremo na ogled samega mesta. Tukaj živi še 25 družin v tako imenovanih zemeljskih hišah. V peščenjak imajo skopano dvorišče v obliki okrogle luknje, od tu pa posamezne rove za spalnice, jedilnico, kuhinjo in vse kar rabijo. Tudi sami smo prespali v hotelu pod zemljo. Ogledali smo si tudi prizorišče snemanja Star Wars v bližnjem hotelu – tudi pod zemljo. Po ogledih smo še poiskali netcaffe (internet) in se javili domov, ter odšli na naročeno večerjo (ovca s prilogo in kaj drugega kot coca-cola).

Ko smo v sobi spraznili še nekaj konzerv 2.4 dcl smo v rahlem smrčanju zaspali.

5.11.2011

Takoj po zajtrku odhod proti drugemu največjemu mestu v Tuniziji – Sfaxu, kjer si ogledamo medino. Naše popotovanje se je prevesilo k zaključku in prišel je čas kupovanja spominkov in pisanja razglednic. Žal se je pričel tudi njihov praznik čaščenja ovce, ko vsaka družina za domačimi zidovi kolje in dela kot pri nas koline, zato so ceste in celotna naselja videti kot zapuščena. Vse se dogaja za domačimi zidovi. Danes se še da videti klanja in pečenja ob cesti (za turizem vse zaprto), medtem ko bo jutri uradni del praznika in bo popolnoma vse zaprto. Pot nadaljujemo do El Jema z največjim rimskim kolosejem na afriški celini.

Čas nas spet priganja, zato tik pred mestom, zopet poiščemo primeren prostor za kampiranje.

Ker smo ekipa OA rojeni pod srečno zvezdo, se ravno v času iskanja nočitvenih kapacitet (tisoč zvezdic), mimo pripelje lastnik zemljišča, po katerem smo se vozili. Spet smo se z lastno iznajdljivostjo z lastnikom dogovorili za odstop koščka njegove zemlje za tisto noč.

Na samem mestu je bila tudi majhna betonska lopa, v katero smo postavili kuhalnik, drugi dan pa smo možakarju v zahvalo v tej lopi pustili nekaj moke, pašte ter druge hrane.

6.11.2011

Po prevoženem kilometru prispemo v mesto El jem.

Skozi jutranjo gnečo ljudi, ki so prihajali od molitve se pripeljemo pred veličasten kolosej. Seveda je tudi tukaj zaradi praznika vse zaprto, ampak kolosej je tako ogromen, da je tudi od zunaj kaj videti. Pot nadaljujemo v Kairouan kjer si ogledamo (zopet od zunaj) največjo mošejo na afriških tleh. Od lokalnega vodiča za 2 eur, dobim informacijo, da sedem prihodov na molitev v to mošejo pomeni enako, kot bi bil enkrat v Meki. Ogledamo si še staro mestno jedro in pokopališče, nakar odrinemo proti Monastirju, kjer se na prelepih, čistih peščenih hotelskih plažah nekateri tudi okopamo v še dokaj toplem morju. Zopet pot pod noge proti Hamammetu in naši končni točki camp Nabeul pri Slovenki, štajerki, gospe Fani, kamor prispemo v  poznih popoldanskih urah in se nekako utaborimo v njenem kampu. Gospa Fani je tukaj poročena že 36 let in ima tudi prenočišča, slovensko restavracijo in italijansko restavracijo, kompleks pa vsebuje tudi odkrite bazene. Poleti zna biti tu kar ok.

7.11.2011

Zjutraj smo se podali na sprehod po peščenih plažah v okolici. Turizma že zdaleč ni več. Vse je zapuščeno, dobesedno zanemarjeno. Plaže so polne, polne naplavljene nesnage – katastrofa.

Z vozili se odpravimo na ogled trdnjave Kelibia v smer proti rtu Cap Bon. Del ekipe se odpravi na ogled same špice rta (ekipa LR), ostali gremo pa na bližnje bele peščene plaže. Morje je vzvalovano in z Ladom se vrževa v valove – enkratno…kot plava laguna, hehehe. Ob odhodu se …z vozilom zakopljem (pač lepa plaža), seveda zadevo reši Jure z vitlom in že se vračamo proti Hamammetu. Zapeljemo v sam turistični del, ki ima še vedno kak procent pravega poletnega dogajanja. Malo ogledov in nakupov, nakar se vračamo v naš tabor. Tu se dogovorimo za tiste razmere gala večerjo, pridruži se nam tudi gospa Fani in večer nadaljujemo v sproščujočem pogovoru ob kapljici dobrega vina, dobri hrani. Večerjo zaključimo z gostoljubnostjo gospe Fani , ki nas počasti s figovim žganjem. Seveda se večer nadaljuje s tuširanjem, potem pa zaključek za šankom. Kako se je vse skupaj končalo ne vem, ker sem odšel prej spat – drugi dan je bilo bolj…kot sem videl. Jure in moj navigator Uroš sta celo odšla v disko v sam Hamammet – na »babe« sta rekla –ampak sta se kmalu razočarana vrnila. Ponoči baje plešejo samo moški, hehehe.

8.11.2011

Ob osmih zjutraj smo se odpravili proti mestu Tunis in našemu pristanišču La Goulette kjer nas bo čakal trajekt Grimaldi lines ob 13.30 uri. Čekirat se moramo tri ure prej. V bližini pristanišča (na banki) zamenjamo ostanke njihovih tunizijskih dinarjev v evre, nakupimo še zadnje spominke, pospravimo navigacijsko opremo in čakamo na carinske formalnosti, ki so zopet povezane z nekaj malega žepnin. Po srečnem hitrem pregledu vozil (ne smeš imeti v dodatnih kantah njihove nafte) se vkrcamo. V sobe odnesemo osnovno osebno opremo, ki jo bomo potrebovali za dan plovbe in nekaj hrane ter pijače. Začne se pitje in poležavanje ter sprehodi po palubi.

9.11.2011

V nočnih urah doživimo pravo uzbuno, osebje trajekta ima reševalno vajo pri potopu, na Siciliji smo doživeli nočni upad karabinjerjev, ki so nas popisali. To je bilo dobro, ker potem pri izkrcanju ni bilo kontrole in je stvar potekala zelo hitro. V Civitavecchio smo prišli v popoldanskih urah, se na hitro izkrcali ter s polnim gasom odbrzeli proti Vrtojbi – Sloveniji. V Vrtojbi smo bili mislim da okrog desetih zvečer, se zelo hitro prepakirali in odbrzeli utrujeni, a vendarle vsi polni vtisov, vsak proti svojemu domu. Okrog 23.30h zvečer sem po dveh tednih zopet spal v topli domači postelji.

Ekipa OA2013

 


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Ko gozd zapolni praznino
    Poslušam, ko ne vem, kam. In grem tja, kjer je moja duša doma. Vprašam in slišim. In vem, kaj mi povedati ima, narava. Znova in znova. Pojdi v gozd. Bodi, kot da nisi nič. Šele prazen lahko postaneš spet poln in šele praznina naredi prostor zate, pravega tebe.
  • Obstaja naravni talent za komunikacijo ali se tega naučimo?
    Komuniciranje je del našega vsakdana. Ne moremo ne komunicirati. Vse, kar počnemo, je komunikacija.
  • Alarm in srčni reset
    Kip sem. Okamenela. Kaj se dogaja?! Ne morem se premikati! Kot bi bila ujeta pod največjo skalo, kar sem jih kdaj videla. Sanjam z odprtimi očmi? Ne, tu sem, budna, a brez moči.
  • Skozi oči življenja
    Budilka me kljub močnemu zvonjenju ni več spravila iz postelje. Glava je delala na polno, ampak telo ni več ubogalo, ni več delalo. Kapitulirala sem.
  • Kaj vse sem zaradi ne ljubezni in pretepanja doživel
    Moje življenje v otroštvu je bilo, kot je povedal psihoterapevt, povsem uničeno.