Skoraj ga ni med bralci, ki se ob naslovu “Cvetje v jeseni” ne bi spomnil pisatelja Ivana Tavčarja, Poljanske doline in prelesti Škofjeloškega hribovja.

Tavčarjeva povest je pravi slavospev ljubezni in lepotam narave. Če bi radi podoživeli priljubljene podobe teh krajev, se pridružite udeležencem tradicionalnega Urekovega pohoda na Goro, v spomin na legendarnega radijskega reporterja in enega od pobudnikov športne rekreacije v Sloveniji. Povabljeni – za srce in s prijatelji!

POLJANSKA DOLINA

Poljanska dolina obsega svet ob rečici Poljanska Sora (Poljanščica), ki se pri Škofji Loki zliva s Selško Soro v reko Soro. Dolina v celoti meri okrog 35 kilometrov. Njena širina se menja, najbolj se razširi v srednjem delu pri Gorenji vasi ter v zgornjem delu pri Žireh. Na južni strani jo obdaja Polhograjsko, na severni Škofjeloško hribovje, na zahodu pa se dvigajo Cerkljansko hribovje in idrijske planote. Naselja ležijo po dolini in raztreseno v obliki zaselkov ter samotnih kmetij tudi nad 1000 metrov visoko. Po poseljenosti izstopajo prisojna pobočja Škofjeloškega hribovja.

Prebivalce Poljanske doline in okoliških zaselkov je na poseben način oblikovala lega doline, ki povezuje Gorenjsko prek Cerkljanskega s Soško dolino. Izkopanine, ki so jih našli na različnih mestih, potrjujejo poseljenost že v rimskih časih. V sicer mirni in zlasti v jesenskih barvah prelestni pokrajini ljudem niso prizanašale ne naravne ujme ne različne vojske, ki so se kar pogosto premikale skozi dolino.

V slovensko zgodovino so se pomembno umestili nekateri umetniki in literati, ki so se rodili v Poljanski dolini in so svojo pokrajino ter njene prebivalce odlično predstavili svetu. Na tem mestu omenjamo podobarje in slikarje iz družine Šubic, ki izhajajo iz Poljan, ter pisatelja Ivana Tavčarja, čigar dvorec in mogočen spomenik stojita na Visokem pri Poljanah. Ne smemo pa pozabiti še na eno značilnost Poljanske doline, to je na hotaveljski marmor, ki ga pridobivajo v kamnolomu pri Hotavljah in je s svojo posebno sestavo ter barvo zelo cenjen.

GORA

Tako imenujejo domačini goro, ki je na zemljevidih označena z imenom Malenski vrh. Čeprav je visoka približno tisoč metrov pa stoji “v zavetrju starejših bratov”, nekakšnem zatrepu venca vrhov Blegoša, Koprivnika, Mladega in Starega vrha. Malo pod vrhom stoji cerkvica Marijinega vnebovzetja na Gori. K njej že stoletja romajo ljudje od blizu in daleč. Na veliki šmaren (15. avgusta) je pravi ljudski shod. Z Gore ni posebnega razgleda; omejuje ga gozd, ki jo obdaja z vseh strani. Zato pa obiskovalca toliko bolj pritegne notranjščina cerkvice. Očarala je tudi pisatelja Ivana Tavčarja, ki je med drugim zapisal: “Ni moglo biti kaj lepšega na svetu, kot je oltar na Gori, na katerem kraljuje naša Gospa in se koplje v zlatu, ki ga siplje sonce skozi rumeno steklo”.

Graditelji cerkve so, zato da bi ujeli najboljši vpadni kot sončnih žarkov med prazničnim obredom, celo nekoliko odstopili od tradicionalne lege krščanskih cerkva. Tako lahko skozi okna padajoča svetloba na poseben način razsvetljuje notranjost cerkve z odtenki najrazličnejših barv.

Več kot dvesto let star glavni oltar je prava rezbarska mojstrovina. V zlatih stranskih oltarjih pa sta sliki svetnikov, ki sta jih upodobila domačina Alojz in Štefan Šubic.

UREKOV POHOD NA GORO

Na Malenski vrh (1053 metrov) v Škofjeloškem hribovju je več dostopov. Urekov pohod na Goro poteka po poti iz Poljan skozi Volčo in vas Malenski Vrh. Z leti je srečanje na Gori postalo neke vrste srčna potreba za vse tiste, ki so Staneta Ureka* poznali. Udeležencev je vsako leto več. Čeprav imajo različen pogled na svet, jih druži prijateljstvo, ki je lastno le ljubiteljem športa in športne rekreacije v sozvočju z naravo. Pohod organizirajo člani Športnega uredništva Radia Slovenija in PD RTV Slovenija.

Izhodišče pohoda:

Poljane, kjer je tudi najbližja avtobusna postaja. Napotimo se proti severu po cesti za Javorje. V gostilni na Vidmu sredi Poljan je mogoče dobiti podrobnejše informacije o poti. Na dan pohoda pa je tam odprta tudi informacijska pisarna.

Opis poti:

Ko zapustimo Poljane, se pred nami pokaže del Poljanske doline. S severa ga zapirajo vrhovi Starega in Mladega vrha, Koprivnika in Blegoša. Kot objet stoji pred njimi vrh Gore, vmesni cilj pohoda. Dolini ob potoku Ločilnica sledimo do vasi Volča, kjer zavijemo levo skozi vas. Sledimo kažipotom za Malenski vrh. Cesta se vije skozi gozd. Z nje ne skrenemo, dokler ne pridemo na plano tik pod vasjo. Zdaj se odpre čudovit razgled; najprej proti Javorjem in Gabrški gori, zadaj se vzpenjajo Kamniške Alpe. Na sedlu pod nekdanjo šolo (ustanovljena je bila že leta 1905) je parkirni prostor. Namenjen je tistim, ki so slabše kondicijsko pripravljeni in začetni vzpon iz doline raje prevozijo z avtomobilom. Od tod se odpre pogled proti zahodu, kjer leži Logarjeva grapa s Sušo, zadaj je vrh Slajke, ki se stika s Staro Oselico.

Pot nadaljujemo po cesti skozi vas. Nekaj korakov pred obnovljeno, s slamo krito hišo zavijemo desno v breg, kjer se priključimo markirani Loški planinski poti. Čaka nas nekoliko strmejši odsek do znamenja nad Jazbinami. Potem postaja pot zložnejša in nas vodi skozi gozd in na travnike pod vrhom Gore. Razgled se ves čas spreminja. Enkrat vidimo mogočen Blegoš na naši levi, malo pozneje dolino proti Poljanam z Gabrško goro v ozadju na desni. V zadnjem delu postane pot dokaj položna in cerkvico že vidimo tik nad seboj. Na vrhu je dovolj prostora in sence, kjer se lahko odpočijemo in okrepčamo z dobrotami iz nahrbtnika. Na dan pohoda postrežejo domačini s tipičnimi kulinaričnimi dobrotami in s pravim planinskim čajem.

Vrnitev:

Lahko se vrnemo po poti pristopa. Naša pot pa se nadaljuje skozi gozd, do sedla Hleviše in potem na levo po cesti do domačije Fortunc. Ker se cesta tam konča, se po traktorski poti podamo proti Savcu v Gorenjih Ravnah. Ta pot je nekoč služila za glavno povezavo med Žetinami (pod Blegošem) in Poljanami, s cesto na Javorje pa je izgubila pomen. Pri starem kozolcu zavijemo ostro desno po traktorski poti. Vredno je stopiti na dvorišče kmetije, kjer lahko na pročelju mogočne hiše občudujemo mojstrovine starih zidarskih mojstrov.

Ostane nam še spust do Dolenjih Ravni k turistični domačiji Martinovc (pri Miklavčičevih), kjer se pohod konča. Pot poteka v tem delu čez pašnike. Pred štiridesetimi leti je tam peljala glavna pot iz Žetine do takrat edinega delujočega mlina ob Karlovščici. Rečico omenjamo zato, ker sta v “Cvetju v jeseni” ob njej Janez in Meta krmila orjaško postrv Jero.

Iz Dolenjih Ravni peljeta v dolino in do avtobusa dve enako dolgi poti. Ena mimo Marmorja Hotavlje, druga nazaj skozi vasico Malenski vrh v Poljane. Po tej se vračamo, če smo se iz doline pripeljali do parkirišča z avtomobilom!

Za pot si vzemite dovolj časa. Naužijte se lepot, ki jih ponuja ta košček Gorenjske. Na poseben način jih znajo opisati domačini, zato jim prisluhnite. Gospa Angelca Miklavčič iz Dolenje Ravni je svoje doživetje Gore izlila v verze:

“Objeta z vencem si hribovja
ti Gora naša Malenska,…

…Že Ivan Tavčar, pisatelj naš poljanski,
v davnih dneh opisoval je to krasoto.
V hribih teh mu v srce padlo je dekle
in na Gori tej se s fanti tepel je.
Kdor tu je enkrat bil,
lepote Gore ne pozabi…”

Najprimernejši čas:

Od pomladi do jeseni. Priporočamo pa dan Urekovega pohoda, to je na soboto, ki je najbližja 12. oktobru, dnevu ko je leta 1993 umrl Stane Urek. Letos bo 12. oktober prav na drugo oktobrsko soboto!

Težavnost:

Tehničnih težav na poti ni, le v zadnjem delu je potrebno nekaj smisla za orientacijo. Pot je označena.

Oprema:

Izlet obravnavamo kot turo v sredogorje, zato temu prilagodimo tudi opremo. Obujmo visoke čevlji z rebričastim podplatom. Obleka naj nas ščiti pred soncem in vetrom. Priporočamo pohodniške palice. Seveda naj v nahrbtniku ne manjkata kakšen priboljšek za malico in pijača (voda, čaj). Na cilju pa si lahko privoščite katero od “domačih specialitet”.

Dolžina izleta:

S parkirišča v Malenskem vrhu 2 uri;
Varianta iz Poljan se podaljša za dve uri in traja skupaj 4 ure.

Zemljevid in vodniki:

Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, 1: 50.000
Športno uredništvo Radia Slovenija: Urekov pohod na Goro. (1997). Samozaložba.

Alternativa:

Za tiste, ki zmorete več, predstavlja zanimiv izletniški cilj Blegoš (1562 metra). Priljubljen pristop na vrh je s sedla Črni kal, kjer se stika kar šest makadamskih cest. Do tja pridemo po poti iz Poljan skozi Javorje in Gornje Žetine.

Poljanska dolina je priljubljena tudi za kolesarjenje. Slabše pa so poznane posebnosti podzemnega sveta. Ljubitelji umetnosti bodo našli zanimive detajle v številnih cerkvah po vaseh in vzpetinah.

Želim vam prijeten izlet!

Narava zdravi!

Pokril sem glavo in bliskoma sem stal z znojem oblit na ulici. Tam pa sem padel v roke svojemu zdravniku, ki z bolniki ni bil nikdar ljubezniv.
“Kaj se potikaš po tlaku?” je zakričal osorno, in to z obrazom, ki je podoben kozolcu, če ga prevrne burja pozimi.
“Bolan sem!”
“Vraga si bolan! Delaš, če se tisto pravdno pisarjenje sploh delo imenovati more, delaš kot navit avtomat! Misliš malo, ješ veliko, kot prašiček pri koritu! Polenaril si telo, polenaril si dušo, in rediš se, kakor da je mast glavni namen tolstega tvojega življenja! Poslušaj moj svet: Sedaj ko se otava kosi, odrini v kako pogorje! Lazi po skalah! Pridruži se koscem! Hodi, hodi in delaj! Potem kmalu sprevidiš, da je življenje dar božji in da se zgolj tepci dolgočasijo v njem!”

Ivan Tavčar: Cvetje v jeseni

Stane Urek, priljubljeni športni novinar in dolgoletni urednik jutranjih oddaj o rekreaciji na Radiu Slovenija. Bil je eden največjih zagovornikov gibanja “šport za vse” – v prizadevanju, da bi Slovenci postali bolj športen narod.

Med številnimi udeleženci Urekovega pohoda na Goro, ki na vrhu opravijo vaje, s katerimi nas je ob jutrih navduševal pokojni športni novinar Stane Urek, je bil minula leta tudi predsednik Slovenije Milan Kučan.