fbpx

Uživanje zajtrka je slovesen družinski obred

Zanimivosti

Velikonočni čas ni le velikonočna nedelja, temveč vsaj veliki teden.

Datum Velike noči se vsako leto posebej določi in sicer na prvo nedeljo po prvi spomladanski polni luni.

Začetek velikega tedna predstavlja cvetna nedelja, teden dni pred veliko nočjo, priprave na praznik pa potekajo skozi 40-dnevni postni čas, ki se začne na pepelnično sredo in je namenjen razmišljanju o skrivnosti življenja. Temeljito čiščenje stanovanja in okolice hiš je značilno opravilo velikega tedna.

Klavdija: “Do velike noči je hiša mogla biti pospravljena – generalno. Potem se v soboto dopoldne delajo pirhi, popoldne se pa nese k žegnu. Vse kar je bilo požegnano se do nedelje zjutraj ni smelo jesti. STROGO smo se tega držali. Pri mojem možu pa se žegen lahko je že v soboto popoldne. Mi smo se prilagodili in jemo žegen že v soboto in pa še v nedeljo. Pospravljam pa kot trapasta, ker imam kar slabo vest, če do velike noči ni vse generalno “spucano”.

Na veliko soboto ljudje prinesejo k blagoslovu velikonočne jedi (prekajeno meso, potico, pirhe, hren, jajca …), ki jih bodo jedli v nedeljo, na velikonočno jutro. Po vseh slovenskih pokrajinah nosijo k blagoslovu jajca že več stoletij, sprva verjetno rdeče barve, kar kaže tudi ime za velikonočno jajce, pirh, kar naj bi v madžarščini pomenilo rdeče (piros), ista beseda pa v grščini pomeni ogenj.

Uživanje zajtrka je slovesen družinski obred. Včasih so ga jedli le z rokami brez jedilnega pribora. Vsak je dobil del od vseh velikonočnih jedi in moral pri tem paziti, da je z vsemi ravnal dostojno.

 

Velika nedelja je vedno med ljudmi veljala za tako svet dan, da se ni smelo nič delati in ne hoditi zdoma, ampak so lahko šli zdoma šele na velikonočni ponedeljek. Velikonočni ponedeljek je praznik, dan sprostitve, ki je namenjen veselemu druženju, obiskom in izletom. Včasih so ljudje na ta dan sekali pirhe in pomaranče in je veljalo, da po veliki noči, lahko otroci hodijo zunaj bosi in se ne bodo prehladili.

Butarice

Velikonočne butarice se med seboj razlikujejo. Nekateri jih še vedno vežejo sami, nekateri  kupijo. Tisti, ki jih vežejo sami pravijo, da mora biti butarica sestavljena iz sedmih rastlin. Običajno je to leska, vrba, brinje, bršljan, pušpan, resje in oljka ali hrast. Otroci na podeželju še vedno tekmujejo kdo ima večjo in lepšo butaro. Priprava na pletenje butarice se je pričelo z nabiranjem rastlin in zelenja. To nalogo so imeli običajno večji otroci ali pa hišni gospodar.

Jože: “Pri nas doma je oče zvezal z lesko in vrbo, nato je mama oblikovala butarico. Otroci smo ji dodajali zelenje, ona pa ga je z vrvico privezovala na osnovo. Spletla je toliko butaric, kot je bilo pri hiši otrok. Včasih je na butarico privezala tudi jabolko ali pomarančo, katero je smel po blagoslovu tisti, ki je butarico nesel k blagoslovu, pojesti.”

Velikonočne jedi nosijo posebna sporočila

Nekaj receptov, če boste za glavno jed izbrali perutnino.

Po dolgem štiridesetdnevnem postu so se velikonočne dobrote prilegle: gnjat, pirhi, potica pa tudi stara kranjska aleluja: jed iz posušenih in stolčenih repnih olupkov, skuhanih v svinjski juhi. Ta jed nas spominja na leto 1529, ko je bila v naših krajih huda lakota.

Pirhi, meso, kruh, hren, potica, ja, to so jedi, ki so zelo okusne in dobrodošle na vsakem jedilniku. V velikonočnem času so nepogrešljive, saj v sebi nosijo globoka sporočila. Poslikana oz. pobarvana jajca, imenovana pirhi (izraz piros v madžarščini pomeni rdeča barva, v grščini ogenj, češko pyreti pa pomeni biti rdeč), so bila prvotno samo rdeče in rumene barve. Kasneje se je krašenje pirhov razvilo v eno od najlepših oblik slovenske ljudske umetnosti in domišljije. V različnih predelih Slovenije imajo pirhi različna imena: pisanice, pisanke, rumenke, remenice, remenke, predvsem pa predstavljajo simbol življenja, rodovitnosti, gotovosti, varnosti, ustvarjalnosti, upanja, aktivnosti, zmago in uspeh.

Objava je nastala v sodelovanju s Perutnino Ptuj, v okviru projekta #SpostujemoTradicijo. Več o kampanji si lahko preberete TUKAJ

Petelin in kokoš sta v starosvetni slovenski domačiji prinašalca dobre letine in blaginje

Med domačimi živalmi so v življenju starosvetne slovenske vasi imeli petelin, kokoš in piščanci nadvse pomembno mesto. Bili so prisotni v številnih šegah, ki so uravnavale tok življenja, ki se dolga stoletja ni spreminjalo. Tako je bila cela družina v tesni povezavi z domačimi živalmi dolga stoletja vključena v vsakdanjik in praznik življenja, ki je potekalo po nepisanih, vendar strogo spoštovanih pravilih. Petelin in kokoš sta v starosvetni slovenski domačiji prinašalca dobre letine in blaginje. Njuna prisotnost je bila zato obvezna ob vseh največjih praznikih življenjskega in letnega kroga. »Vrhunec« vsakega praznika se dogaja za mizo, pa naj bo to novo leto, pust, velika noč, martinovo in božič ali delovni prazniki po končani žetvi, košnji, trgatvi ali pa hišni praznik ob ženitvi sina ali možitvi hčere.

 #SpostujemoTradicijo z Dušico Kunaver

Z več kot stoletnim spoštovanjem tradicije in sožitja z naravo, ki se prepletata v poslanstvu Perutnine Ptuj, slednja v sodelovanju s poznano zbirateljico slovenskega ljudskega izročila Dušico Kunaver na sodoben način širi bogastvo naše ljudske dediščine mlajšim generacijam (od slovenskih ljudskih pravljic in pripovedk, pesmi, rekov in legend, do šeg letnega kroga in življenjskega kroga), da ne bi utonilo v pozabo. K deljenju in širjenju ljudskega izročila so povabili tudi naše uredništvo in Anjo Oman, znano družinsko blogerko (Mamina Maza).

Tradicija domače reje danes

Prvi v Sloveniji so pred leti v Perutnini Ptuj uvedli certificiran način reje –  »piščancem prijazno rejo«  –  ki se naslanja na tradicijo reje, kot je potekala na kmečkih dvoriščih, a s skrbno nadzorovanimi koraki na poti od njive do vilice. Dodana vrednost mesa iz linije Natur Premium se odraža v strukturi mesa, hkrati pa verjamejo, da je način reje korak naprej v smeri sodobnih dognanj o dobrobiti živali in trajnostnega razvoja.


Sledite nam


RSS Ustavi se!

  • Ko gozd zapolni praznino
    Poslušam, ko ne vem, kam. In grem tja, kjer je moja duša doma. Vprašam in slišim. In vem, kaj mi povedati ima, narava. Znova in znova. Pojdi v gozd. Bodi, kot da nisi nič. Šele prazen lahko postaneš spet poln in šele praznina naredi prostor zate, pravega tebe.
  • Obstaja naravni talent za komunikacijo ali se tega naučimo?
    Komuniciranje je del našega vsakdana. Ne moremo ne komunicirati. Vse, kar počnemo, je komunikacija.
  • Alarm in srčni reset
    Kip sem. Okamenela. Kaj se dogaja?! Ne morem se premikati! Kot bi bila ujeta pod največjo skalo, kar sem jih kdaj videla. Sanjam z odprtimi očmi? Ne, tu sem, budna, a brez moči.
  • Skozi oči življenja
    Budilka me kljub močnemu zvonjenju ni več spravila iz postelje. Glava je delala na polno, ampak telo ni več ubogalo, ni več delalo. Kapitulirala sem.
  • Kaj vse sem zaradi ne ljubezni in pretepanja doživel
    Moje življenje v otroštvu je bilo, kot je povedal psihoterapevt, povsem uničeno.