Na dan odhoda mu je vročina čudežno padla, potem pa se spet vrnila med sprehodom po pravljičnem feškem souku. Nič drugega nam ni preostalo, kot da smo čakali in čakali, da ni imel več vročine. Ko se je čez dva dni to res zgodilo, se je naše potovanje šele lahko začelo. Rezervirali smo nočni avtobus v Ar-Rashidiyah, ki nas bi popeljal proti puščavi.

Feška romantika
Dan smo izkoristili za bolj umirjen in manj zaskrbljen ogled starega Fesa, dragulja med maroškimi mesti, kjer ne potrebuješ veliko domišljije, da si prikličeš pred oči življenje izpred 500 let, arabske princese in paše, spretne feške obrtnike in pisane vodonosce. Med sprehodom smo porabili kakšen dirham za zanimive malenkosti, kot je sok, stisnjen iz palic sladkornega trsa, metin čaj, lokalne ulične prigrizke in seveda tajin.
Preden se je spustila noč, je Fes zažarel v najlepših barvah. Obzidje starega mesta se je svetilo oranžno in minaret se je visoko in ponosno dvigal iznad souka. Razvaline gradu na hribu nad avtobusno postajo in beli nagrobni kamni muslimanskega pokopališča so prispevali k čarobnosti trenutka. Oglasil se je prvi mujezin, nato še drugi in v daljavi tretji. Pesem, klic k molitvi, se je mešala z akustičnim vrvežem prodajalcev, potnikov, šoferjev in njihovih pomočnikov. Tam je življenje na ulicah glasno, tako kot je v vseh arabskih deželah. Pozno zvečer smo se posedli v avtobus. Videl sem, da je vsem malo tesno pri srcu. Avtobus je bil videti tako, kot da je na svoji zadnji poti. Bo res uspel prevoziti vseh 300 km do Ar-Rashidiyaha? Bil je poln domačinov z otroki, culami, vrečkami hrane in še marsičim. Poleg njih se je v avtobusu trlo različnih prodajalcev, za katere smo bili kot edini turisti zelo zanimiva tarča. Vsiljevali so nam nepotrebno šaro, včasih celo na zelo grob način.

Berberski zidarji med zidanjem sodobnega kasbaha, ki so, tako kot stari kasbahi, zgrajeni iz mešanice peska in slame. Na vročem saharskem soncu se vse skupaj strdi v trd gradbeni material.
Na kameljem hrbtu
Najina kamela je samec vodnik z obročem v nozdrvi, ki ponosno stopa pred kameljimi samicami. Vse skupaj poteka v počasnem hipnotičnem ritmu, ki ga določa zibanje kamel med hojo. Ulan sedi na kameli skupaj z mano. Očitno ga je naša pustolovščina povsem prevzela. Že vso pot je čisto tiho in dobesedno požira vtise in podobe puščavske pokrajine: ogromne rdečkaste sipine Erg Chebbi, sipek pesek pod nogami Berbera, ki vodi našo malo karavano, njegova turkizno modra oblačila in oranžen turban, predvsem pa prostranstvo peska in neba. To bo dovolj snovi za njegove prvošolske možgančke, ko bo vtise lahko zlagal in podoživljal še vse naslednje leto. Takšna dogodivščina otroka zaznamuje za vse življenje.
Povsem drugače je na kameli za nama. Tam sedita Darja in Danaja. Tudi onidve neizmerno uživata, vendar pri njiju gredo vtisi skozi oči noter in skozi usta ven. Čebljanje, komentiranje, spraševanje, opisovanje in govorjenje kar tako nas spremlja vso pot kot veter, ki nalahno dviguje zrna peska in jih vrtinči v miniaturne vrtince.
Približeval se je najtoplejši del dneva in pametno je bilo prekiniti ježo in se pred vročino skriti v beduinsko domovanje, ki je stalo na poti.

več na strani svetinljudje