Jutro je bilo vroče že ob 6.00. Precej neprespana zaradi hrupa v okolici, sva se počasi skobacala iz svojih spalnih vreč. Po končanem jutranjem umivanju in hitri kavi na bencinski črpalki, sva že stala ob cesti s palcem navzgor. Smer Genova. Do večera morava biti na vmesnem cilju, Marseille, saj imava potem samo še dva dni do Barce. En dan sva planirala porabiti do tega francoskega pristanišča in naslednji dan do končnega cilja. Ravno sem si začel pripravljati tobak za zvijanje in si pripraviti cigareto, ko je malo pred nama ustavil nov, bel Golf, takrat leta 1986, 2-jka. Za volanom je sedel urejen moški pri 35-ih letih, arabskega videza. Ko sva ga vprašala za smer, je samo resno odvrnil, da gre do Alessandrie, kjer ima ženo v bolnici in jo gre obiskat. Tudi midva sva si takoj nadela resen obraz, saj je delovalo, da je bolezen resna in da epilog zdravljenja še zdaleč ni znan. Sva pa bila zelo vesela, saj naju bo zapeljal skoraj tri četrt poti do Genove. Ko smo naložili nahrbtnike v prtljažnik , smo se udobno namestili v nov, očitno last rent-a-cara, in že smo bili na poti. Na radiju se je ravni vrtela pesem Suzane Vega z naslovom »My name is Luka.« Pesem govori o sosedu avtorice, ki že celo življenje živi le nekaj nadstropij stran, pa vendar ne ve nič o njem. Čeprav se za štirimi stenami dogajajo grde stvari. Nekako se mi je zdela zelo simbolna pesem, glede na situacijo v kateri smo se nahajali; tudi midva ne veva nič o najinem šoferju, čeprav je zgodba njegovega življenja zelo žalostna. Po nekaj urah vožnje smo se že zelo zbližali in si povedali marsikaj osebnega, kar nas je zelo zbližalo. Ustavili smo se na počivališču, kjer imajo tudi menzo za kosila. Očitno sva mu bila kar všeč, saj naju je povabil na kosilo. Povabilo sva zelo prijazno in z veliko hvaležnosti sprejela. Z dobrimi špageti in bolognese omako sva napolnila prazno vrečo, da je kar želodec bolel. Še približno 200 km nas je ločilo do Alessandrie in z veliko truda sva nekako ostala budna med vožnjo. Po naporni in neprespani noči in obilnem kosilu, je bilo dremanje med vožnjo najbolj samoumevna stvar na svetu. Vendar sva iz spoštovanja do šoferja, ki naju je ravno z razlogom, da mu delava družbo med vožnjo povabil v avto, poskušala ostati budna. Tudi šoferju Ahmedu, je vleklo oči skupaj, tako da sem predlagal, da prestavimo radio bolj na glas in ob znanih pesmih prepevamo skupaj. To je po navadi moj recept za budnost, kadar je treba nujno ostati buden med vožnjo. Tako smo z veliko smeha in dobrega počutja ob prepevanju refrenov, tudi italijanskih hitov, prispeli do bolnice, kjer biva Ahmedova žena. Na odcepu za avtocesto proti Genovi sva izstopila se mu zahvalila za pot in kosilo. Iz srca sva mu zaželela srečo pri okrevanju njegove žene in kasnejšo varno pot domov. Še stisk roke in palec je bil že obrnjen navzgor….