Pozno popoldne sva se s težkim srcem in nogami vzpenjala po strmi cesti navzgor, ki je vodila proti avtocesti na kateri bova upajoč na srečo nocoj spoznala najinega sopotnika do Marseille. Ko sva končno prispela do, po najinem mnenju, primernega mesta za štop, zagledava policijo, ki se nama približuje. Sonce je ravno zahajalo, ko se je izkazalo, je policija namenjena k nama. Pokazali so nama na velik znak, malo naprej pri cestninski postaji, kjer jasno piše »no autostoping«. Pa še prečrtano je bilo, za vsak slučaj, z rdečo. No in kaj sedaj, sva si rekla. Policija je odšla, naju opozorila, da ne smeva nadaljevati s tem početjem, lahko pa to počneva na lokalnih cestah.

foto:cbilleque

Druga alternativa pa je bil seveda vlak, ki  nama sploh ni bil po godu, zaradi znanih visokih cen francoskih vlakov. Ravno, ko sva se oba strinjala, da nama štopanje po lokalnih cestah ne diši, je pridrvela mimo rdeča Renault 5-ka s starejšo šoferko, ki je naglo ustavila pred nama. Odprla ja na hitro zadnja desna in prva desna vrata, brez da bi zapustila avto. Med mahanjem z rokama, ki je nakazovalo, naj vstopiva sva v njenem govorjenju prepoznala samo »no autostoping« in »polizia«. Ko smo se že peljali mimo cestninske postaje, sva ugotovila, da naju je gospa želela rešiti kazni, ki bi nama jo lahko napisala policija. Šele nato naju je  vprašala kam sva  namenjena in ugotovli smo, da imamo skupno pot, saj je bila gospa na poti v Marseille k svoji hčerki, ki je noseča in potrebuje pomoč.

foto:Francoise Challard

Z Vero sva se spogledala, nasmehnila in se predala užitkom, ki ga ponuja sproščen klepet z učiteljico zgodovine v pokoju, med vožnjo po francoski obali, medtem, ko se niti nisva trudila razumeti besedila starih šansonov, katerih melodije so nežno božale najina ušesa.