fbpx

Žalost in jeza v jezeru

Aktualno, D.ecembrska

V začaranem kraljestvu, kamor ljudje ne morejo, vendar po njem ves čas hodijo, ne da bi se tega zavedali, v tem čarobnem kraljestvu, kjer neotipljive stvari dobijo obliko, je bil nekoč čudovito jezero.

V tem jezeru kristalno čiste vode so plavale ribe vseh mogočnih barv in v njem so se venomer lesketali vsi odtenki zelene.

Nekoč sta se k temu čarobnemu, prosojnemu ribniku skupaj prišli okopat žalost in jeza, ki sta si delali družbo. Obe sta se slekli in goli stopili v vodo.

Hlastno in z občutkom nuje

Jeza se je hlastno (kakršna je jeza vedno) in z občutkom nuje hitro okopala in še hitreje prišla iz vode. Toda jeza je slepa in tako si je gola in v naglici, nadela prva oblačila, ki jih je našla. Naneslo pa je, da ta oblačila niso bila njena, pač pa so pripadala žalosti. In jeza, oblečena v žalost, je odšla.

Umirjeno in brezvoljno

Počasi, umirjeno in ko vedno brezvoljno se je žalost okopala in brez naglice prišla iz vode. Na bregu je ugotovila, da njenih oblačil ni več. Če žalost česa ne mara, je to, da se razgali, zato si je nadela edina oblačila, ki jih je našlan na bregu ribnika, oblačila jeze.

Pravijo, da se odtlej človek pogosto sreča z jezo – slepo, okrutno, strašno in divjo -, toda če ne hiti in dobro pogleda, ugotovi, da je to le preobleka in da je za masko jeze v resnici vedno skrita žalost.

Sledite nam

Najbolj brano

Oznake


Sledite nam


RSS Ustavi se!