fbpx

Gora Oljka

Potopisi

V zimskih mesecih se izletniški cilji pri večini ljubiteljev narave spremenijo. Najbolj izkušeni, vztrajni in kondicijsko dobro pripravljeni gorniki se predvsem s turnimi smučmi vzpnejo na katerega od domačih ali tujih vršacev, visoko nad megleno morje, ki pogosto preplavlja kotline in doline.

Mnogim vremenske razmere in trenutno zdravstveno stanje dovoljujejo samo krajše sprehode po mestnih parkih ali bližnjih vaških poteh. Večina gorniških navdušencev pa se pozimi odloča za izlete ali pohode v sredogorje. Tam so tudi prijetne planinske koče in domovi, kjer v dobri družbi hitro ugotoviš, da si s svojim dejanjem naredili še en korak “zdravju naproti”. Zato vabljeni na zimski izlet!

Številna planinska društva pripravljajo že v prvih dneh novega leta različno zahtevne zimske izlete in pohode, med katerimi imajo nekateri deset in večletno tradicijo. Enega od zimskih pohodov, ki ima zelo pomenljiv naslov in dolgoletno izročilo, pa predstavljamo bolj podrobno.

Gora Oljka

Gora Oljka je izrazit kraški osameli vrh na severozahodnem delu Spodnje Savinjske doline. Opazimo jo že od daleč, dobro vidna je z avtocestnega odseka Vransko-Arja vas. Doseže samo 734 metrov nadmorske višine, kljub temu pa ponuja izreden razgled. Upravičeno jo lahko imenujemo “Savinjski Riggi”.

Gora se prvič omenja leta 1234 kot Križna gora. Pisni viri poročajo, da je nekoč na vrhu stal križ in od srede 17. stoletja tudi kapeli s kipoma sv. Jošta in sv. Neže. Znamenitost Gore Oljke je cerkev z dvema zvonikoma in razgibano zunanjščino, zgrajena med letoma 1754 in 1757 in sodi med lepše baročne cerkve na Slovenskem. Njena skladna arhitektura je v celoti ohranjena v prvotni obliki. V notranjosti predstavlja nekaj posebnega glavni oltar, ki je lesen in je izredno rezbarsko baročno delo Ferdinanda Galla.

Znameniti glavni oltar v cerkvi sv. Križa na Gori Oljki

Ljudje že stoletja prihajajo na Goro Oljko. Najprej so bili njeni obiskovalci predvsem romarji. Že leta 1897 pa je Savinjska podružnica Slovenskega planinskega društva uredila markirano pot iz Šmartnega ob Paki in malo pozneje še iz Šoštanja. Danes je Gora Oljka prepredena s številnimi markiranimi potmi, ki vodijo iz praktično vseh krajev ob njenem vznožju. Obiskovalci se lahko po vzponu oddahnejo in okrepčajo v prostornem Planinskem domu na Gori Oljki, ki je v upravljanju PD Polzela.

Zimski pohod Zdravju naproti

Pohod na Goro Oljko organiziramo člani PD Polzela sredi zime, ko ljudje niso pretirano telesno dejavni. Zato je že pred prvim pohodom padla izvirna ideja o njegovem imenu: “Zimski pohod Zdravju naproti naj bo”. In tako je ostalo. Pri oblikovanju znaka pohoda smo si pomagali z ljudskim izročilom, povezanim s sveto Nežo, ki ima god 21. januarja. Pri nas v Savinjski dolini namreč pravimo, da “Sveta Neža kuram rit odveže”, saj naj bi po tem dnevu kokoši ponovno nesle jajca. Nastal je znak v obliki jajca, v notranjosti je zgoraj narisano sonce, v sredini silhueta pogorja Gore Oljke, spodaj pa znak za meglo in sneg. Vsa ta simbolika naj bi pomenila: “Zgoraj na vrhu gore je prijetno sončno, medtem ko se dolina duši, zakrita v megli in snegu.”

Pohod je vedno na tretjo soboto v januarju. Pohod se vedno začne ob prihodu vlaka iz Celja na izhodiščno postajo. Posebnost našega pohoda je, da poteka vsako leto drugače. Dogovorjeno je, da ni izhodišče vedno Polzela, ampak se vsako leto podamo na pot iz drugega kraja. Ob vznožju Gore Oljke je namreč speljana lokalna železniška proga Celje-Velenje, zato lahko izbiramo vsako leto eno od železniških postaj od Polzele do Velenja za izhodišče pohoda. Velika večina udeležencev koristi prav železniški prevoz, ker je najbolj primeren, preprost in poceni.

Stara hruška nad domom poleti ponuja dobro senco, vse leto pa oznake za poti, da se kdo ne izgubi. V ozadju osrednji del baročne cerkve.

Vzpon:

Izhodišče tokratnega pohoda bo železniška postaja Šoštanj. Od tod krenemo po cesti mimo Termoelektrarne do prvega odcepa z glavne ceste Šoštanj Velenje na desno po stranski cesti, ki vodi proti naselju Lokovica. Tu naletimo na prve markacije, ki označujejo pot proti cilju našega pohoda. V Lokovici prečimo cesto Velenje-Letuš, nadaljujemo mimo skupine hiš proti gozdu, kjer se pot rahlo vzpenja po dobro shojeni stezi. Kmalu smo pri Stanovšku, pri prvi hiši na Velikem vrhu. Od tu dalje hodimo po cesti proti jugu kakšne tri kilometre do kmetije Vedet, kjer se pri križu ob cesti odcepi pot strmo navkreber proti vrhu Bezgovca. Vzpon traja približno 20 minut, potem se steza zravna in počasi vzpenja proti vrhu Oljke. Od železniške postaje do vrha je dobri dve uri zmerne hoje.

Za vrnitev v dolino priporočamo dve smeri. Prva je po markirani poti na železniško postajo v Šmartnem ob Paki. Ta pot je sicer nekoliko bolj strma, vendar krajša. V ugodnih vremenskih razmerah smo lahko že v eni uri v dolini. Druga smer pelje proti jugu, po markirani poti Savinjske poti, na železniško postajo na Polzeli. Pot je sicer nekoliko daljša, saj traja dobro uro in pol, vendar je bolj položna in udobnejša. Od juga (gostilna Zabukovnik) do doline vodi dobra asfaltna cesta.

Na Goro Oljko so speljane označene poti še iz Polzele, Šmartna ob Paki, Paške vasi, Velenja in Andraža. Če se boste odločili za katero od njih, vam bodo v pomoč oznake Savinjske, Šaleške, Andraške in Martinove planinske poti.

Med znamenitostmi ob poti je tudi kužno znamenje iz prve polovice 17. stoletja.

Nevarnosti:

Tehničnih težav na opisani poti ni. Upoštevati pa moramo, da je pohod sredi zime, ko lahko vremenske razmere sicer nezahtevno pot zelo otežijo.

Zemljevidi, vodniki:

  • Turistična karta Spodnje Savinjske doline 1:30000
  • Planinska karta Pohorje zahodni del 1:50000
  • Vodnik; Peter Ficko, Po gorah severovzhodne Slovenije, planinski vodnik

Alternativa:

Na Polzeli in v njeni okolici je še veliko naravnih in kulturno zgodovinskih znamenitosti, ki so vredne ogleda. Sredi kraja na skalnati vzpetini stoji grad Komenda, ki ima približno 850-letno zgodovino. Na stopnišču pred vhodom je antični kip leva. V Komendi je nekaj časa bival tudi pesnik dr. France Prešeren, ko je obiskoval svojega strica župnika Antona Muhovca.

Severno od Komende je dvorec Šenek, ki je bil sedež polzelske gospode. Neobaročni videz dvorca je dobila graščina s fevdalnimi lastniki baroni Pongratz. Ob graščini je park (spomenik oblikovne narave), ki je zavarovan z odločbo o zavarovanju graščine Šenek in njenega parka ter vpisan v register spomenikov naravne in kulturne dediščine Republike Slovenije. Kdor si želi lahkega sprehoda, naj obišče tudi Učno pot parkovnih dreves, ki jo je letos uredilo Turistično društvo Polzela.


Današnji pogled na dvorec Šenek s parkom

Gora Oljka je privlačna izletniška točka skozi vse leto. Pozimi sicer ne boste mogli občutiti, da stoji skoraj v srcu “Doline zelenega zlata”.

Posebnosti zimskih izletov v naravo

Pri načrtovanju izletov v tem letnem času moramo upoštevati nekatere zakonitosti zimske narave. Dnevi so krajši, razmere na poteh pa zaradi snega in ledu takšne, da se lahko čas hoje celo podvoji, v primerjavi s turo, ki bi jo na isti poti opravili v kopnih razmerah. Zato premišljeno načrtujmo uro vrnitve, da se bomo izognili zamudi in tistih, ki nas pričakujejo v dolini, ne bo skrbelo. Pozorni bodimo na vremensko napoved in na opozorila pred nevarnostjo snežnih plazov. Na turo ne hodimo sami!

Osebna oprema je za zimske izlete obsežnejša od letne. Obutev naj bo primerno pripravljena (impregnirana), da bomo čim dlje ohranili suhe in tople noge. Zelo pomembni so kakovostni podplati, ki morajo biti dobro narebričeni, da lahko preprečimo morebitne zdrse. Priporočljivo je uporabiti gamaše. Oblačila naj bodo večslojna, da nas bodo bolje ščitila pred mrazom in vetrom.V nahrbtniku morajo biti rezerva topla oblačila, da lahko s preoblačenjem zadržujemo primerno raven telesne temperature. Nepogrešljiva so zaščitna očala, ker lahko sončni žarki na snežni podlagi povzročijo nemalo nevšečnosti. Ne pozabimo uporabiti še zaščitne kreme za obraz in druge nezaščitene dele telesa.

Tehnična oprema je pogojena z zahtevnostjo izleta oziroma zimske ture. Vsekakor priporočamo smučarske palice, ki bodo olajšale tako vzpenjanje kot varno sestopanje.

Preostala oprema v nahrbtniku naj bo podobna kot poleti. Nekaj več pozornosti namenimo posodi za tekočino, ki naj zadržuje toploto. Predvsem pa ne skoparimo s toplo brezalkoholno pijačo (priporočamo čaj), ki jo nosimo s seboj, saj je izgubljeno telesno tekočino treba sproti nadomeščati.


Sledite nam


RSS Ustavi se!