Mnogo mladih, tudi dijakov, se po opravljeni maturi večkrat sprašuje, kam jih vodi dosedanja življenjska pot in v katerem poklicu se sploh vidijo v prihodnosti. Enako se sprašujejo študentje, ko zaključijo diplomske izpite in so prepuščeni trgu dela, ki v zadnjih letih ni tako zelo bleščeč, kot bi si morda želeli.

Po opravljeni diplomi po delovne izkušnje v tujino

Tudi sama sem bila pri 22 letih po opravljeni diplomi v podobni situaciji. V misli se mi je prikradla ideja, da bi svoje nadaljnje delovne izkušnje pridobila v tujini, si obenem razširila obzorja in si ustvarila širšo sliko življenja. Podala sem se na večletno pot po svetu, kjer sem med potovanji opravljala različna dela v ZDA, na Novi Zelandiji, Sejšelih, Francoski rivieri in v Mehiki. Bogate izkušnje, ki jih nikakor ne bi mogla pridobiti doma, so me izoblikovale v osebo, kakršna sem danes.
Danes ne vidim problemov, temveč priložnosti. Ne vdajam se strahu, temveč se s pogumom lotevam novih poti. Življenje zunaj meja Slovenije in mnoge zahtevne situacije, skozi katere si kot tujec primoran iti, te pripravijo na življenje samo. Najlepša plat teh izkušenj pa je zagotovo ta, da si ustvariš spomine, ki jih nikoli ne obžaluješ.
Prav nič drugačna pa ni zgodba Laure, ki je se je po opravljeni diplomi spraševala, ali naj nadaljuje s študijem in se tako izobrazi za boljše možnosti zaposlitve. A ideja ji ni tako zelo dišala, kot bi ji morda morala. Velika želja po potovanjih in “zunanjem” svetu je botrovala pogumni, a trdni odločitvi, da se za nekaj časa preseli v tujino z namenom zaslužka. Namreč, tipična dotedanja dela preko študentskega servisa ji niso omogočala, da bi se odpravila na večje potovanje, po katerem je tako zelo hrepenela. In prav vsi vemo, da ko je enkrat srce željno dogodivščin, ga je le stežka ustaviti.

Laura se je navdušila nad idejo, da se poda na delo au pair v Ameriko

Po urah in urah brskanja na spletu je Laura naletela na au pair agencijo New Intelligence, ki puncam in fantom, starim 18–27 let, ponuja možnost bivanja pri družini v ZDA, kjer v zameno za plačilo varujejo otroke in skrbijo za del gospodinjstva. Seveda je Laura pred tem dodobra raziskala temo in prebrala zavidljivo število forumov, da si je ustvarila realno sliko o varnosti te izkušnje. Na forumih največkrat svarijo, da se je na takšno pot veliko varneje podati preko zaposlitvene au pair agencije, ki jamči za varnost, nezgodno zavarovanje in tudi menjavo družine, v kolikor bi bilo to potrebno. Včasih se pač zaradi različnih interesov in sloga življenja au pair sporazumno razide z družino, a ji program omogoča, da poišče primernejšo, če so vzroki za to seveda utemeljeni z obeh strani. Torej, strah, da bi živela z družino, s katero se ne bi ujela, je v trenutku splahnel. Strahovi so naraven del procesa, ko mlad, nadobuden človek sprejme tako pomembno odločitev. Pomembno je samo, da se tem strahovom ne vdamo, se dobro informiramo o morebitni izkušnji in nanjo čim bolje pripravimo.

“Želela sem se prepričati, sploh glede na vse pridobljene informacije. New Intelligence je au pair agencija, ki vodi postopek od začetka do konca. Pomaga ti ustvariti začetni profil, te opozori na vse dokumente, ki jih potrebuješ, pomaga ti v procesu iskanja družine in te spremlja tudi, ko si že ustaljen kot au pair v Ameriki.”

dodaja Laura, ki priznava, da se je zato odločila tudi zaradi prijazne cene programa, ki je znašala zgolj 800 ameriških dolarjev (USD). V to so vključeni letalska karta z Brnika do ZDA in nazaj, nezgodno zavarovanje, 4–5 dnevno šolanje na akademiji AuPair v New Yorku, šolnina v višini 500 USD za izobraževalni program po lastni izbiri, svetovanje pred odhodom in v času programa ter vsa ostala pomoč.
Seveda ne smemo pozabiti tudi na zaslužek v višini 200 USD oz. 10.000 USD letno, ki ga au pair dobi za svoje delo.

Strah o enoletnem odhodu jo je skoraj zaustavil, starši pa so jo svarili, naj se o celotni zadevi dobro pozanima

Drugi strah se je v Lauri pojavil, ko je pričela z razmišljanjem o trajanju programa. Program au pair namreč traja vsaj eno leto, predvsem zaradi tega, ker se otroci na svojo varuško zelo navežejo, zato družine praviloma ne vzamejo k sebi nekoga zgolj za nekaj mesecev.

“Eno leto brez moje družine in prijateljev v ogromni Ameriki, sama, nič slovenščine, brez slovenske hrane, kave?”

je bila njena prva misel. Povprašala sem jo, kako se je spopadla s temi vprašanji.

“Vedela sem, da bo to moj največji izziv, a pripravljena sem ga bila premagati! Nato pa mi je bilo delo v Ameriki tako všeč, da sem ostala leto in pol!”

Vsakega starša seveda malce zmrazi, ko mu otrok napove skorajšnji odhod čez lužo. Laurini starši so sicer vedeli, da ima njihova hčerka srčno željo po tujini, kar je že dokazala v preteklih letih, ko se je odpravila v Avstralijo. Dobronamerno so jo opozorili, naj se skrbno pozanima o čisto vsem in naj se zaveda, v kaj se spušča, ter sprejme odgovornost za svoje odločitve.
V tujini je sicer praksa s strani staršev malce drugačna. Velik odstotek družin otroku da vedeti, da bo moral pri 18 letih za eno leto v svet (temu pravijo ‘gap year’) z namenom, da se nauči samostojnosti, odgovornosti, poglobi razmišljanje o sebi in seveda svet vidi z drugačne, nove perspektive. Ključnega pomena pri tem je, da se obe strani, starši in mladostniki, dobro pozanimajo o novi izkušnji in sklenejo kompromise ter si brezpogojno zaupajo.

Priznava, da je vsak začetek težak, a Laura se je na novo okolje hitro privadila

“Moja odločitev je bila precej hitra, saj sem v enem mesecu že letela čez lužo.”

Laura doda, da je zaradi neustreznosti prve družine brez problema zamenjala okolje in se preselila k drugi družini, ta pa jo je že ob prihodu zelo lepo sprejela.

“Soba je bila pripravljena na mojo vselitev, dobila sem šopek in velik plakat z napisom ‘Welcome Laura’.”

Živeti s tujo družino zna biti velik izziv, saj je popolnoma vse novo: novo okolje, nova kultura, nov življenjski stil. Družina ima navade, ki jih mi v Sloveniji ne poznamo in jih zato tudi nismo vajeni. Po dveh dneh po prihodu je pričela z delom in spoznavala rutino otrok. Poudarja, da takšno delo ni lahko, čeprav se morda marsikomu tako zdi na prvi pogled. Otroci ves dan zahtevajo visok nivo energije. Običajno se dan prične zgodaj zjutraj, ko otroke pripravi na šolo, nato pa ima na voljo čas zase – za kavo, zajtrk, fitnes, branje knjig ipd. Ko otroke pobere v šoli, popoldne skupaj naredijo domačo nalogo in jih nato pelje na različne krožke ter aktivnosti. Dodaja, da je obseg dela odvisen od družine, nekateri au pair delajo manj, drugi več, praviloma pa tedenski delavnik ne sme presegati 45 ur.

Takšne življenjske odločitve nikoli niso najlažje, zato Laura vsem nadobudnežem, ki bi si želeli po enaki poti, sporoča:

“Če si po duši radoveden, če te mikajo različni izzivi, če rad odkrivaš in spoznavaš nove kulture, ja, potem je to zagotovo nekaj, kar moraš storiti. Nobena šola ti ne prinese takih izkušenj. Vedno ti bo žal, če ne boš poskusil. Ostani odločen, močan in verjemi vase! Ni vedno lahko, ampak je vredno! Da živiš vsak trenutek v življenju na polno! Da izkoristiš vsako priložnost, ki ti je dana. Na koncu vedno ostanejo le spomini, samo od tebe pa je odvisno, kakšne si ustvariš. Moji so neprecenljivi!”