Kobilarna Lipica ni le ena najstarejših kobilarn na svetu in izvorna kobilarna Lipicancev, ampak je tudi pomembna slovenska in svetovna kulturna dediščina.
Kobilarna Lipica ima svoj prostor sredi bujne zelene oaze v kraškem okolju, v senci stoletnih hrastov in orjaških javorjev, ki se upirajo kraški burji. Drevesa v drevoredih so stara tudi 160 let. Drevored ob Bazoviški cesti je nastal tako, da je vsak konjar, ki je imel čast prvič voditi mlade žrebce na Dunaj, zasadil po tri mlada drevesa. V Lipici so tudi parki, kjer rastejo eksotična drevesa kot sta himalajska cedra in piramidna cipresa. Travniki so v toplih letnih časih polni rož in rastlin, izmed katerih nekatere uspevajo le tukaj. V Lipici prevladuje zelo suha klima, padavin je malo zato so prebivalci v preteklosti uporabljati deževnico, s katero so zelo varčevali. V bližini stavb so še danes ohranjeni lepi vodnjaki. Za konje in živino so zbirali deževnico v kalih, ki so jih napravili v umetno povečanih in poglobljenih vrtačah ter jih obložili s kamnitimi ploščami. Kalov je bilo včasih pet, ob cesti proti Lokvi se je eden ohranil vse do danes. V njegovi bližini je tudi ledenica – globoka jama, kjer so v preteklosti hranili velike kose ledu vse do poznega poletja. V kraških vaseh lahko obiskovalci občudujejo značilno arhitekturo. V bližnji vasici Lokev, od koder je hodilo v službo v kobilarno največ konjarjev, stoji stavba okrogle oblike, ki naj bi jo sezidali za obrambo pred Turki že davnega leta 1485. V bližini Lipice je tudi veliko cerkva, okrašenih z zanimivimi freskami…
Ježa pravega Lipicanca
Obiskovalci Lipice lahko danes uživajo v resničnem življenju kobilarne, med kobilami z žrebeti ali v veličastni velbanci – štali s plemenskimi žrebci vseh šestih linij, ki jih gojijo v kobilarni.
Pri delu lahko opazujejo kovača in si ogledajo kako kuje kopita za bele lepotce. S kočijo, v katero sta vpreženi dve mladi kobili, se lahko zapeljejo okoli kobilarne. Na ogled so predstave klasične šole jahanja v veliki pokriti jahalnici, kjer žrebci pod veščimi jahači tečejo ob zvokih klasične glasbe. Turisti lahko izkoristijo tudi edinstveno možnost v Evropi in jahajo na čistokrvnem Lipicancu. V bližini kobilarne stoji hotel Maestro, ki je dobil ime po eni izmed linij žrebcev. Zraven je še hotel Klub kjer imajo bazen in savno. Na razpolago je urejeno igrišču za golf in igrišče za tenis. V Casinu Lipica je poskrbljeno tudi za goste, ki radi igrajo na srečo. Lipica ima tudi galerijo, kjer so na ogled umetniškega dela enega največjih konstruktivistov Avgusta Černigoja, ki je zadnja leta svojega življenja ustvarjal v Lipici. V Lipici organizirajo turnirje v preskakovanju zaprek in dresurnem jahanju. Razvita infrastruktura omogoča slovenskim in tujim športnim jahačem trening tudi pozimi ali v slabem vremenu v treh pokritih jahalnicah. Vsako leto Kobilarna Lipica organizira razna tekmovanja na državni in mednarodni ravni. Prirejajo dneve odprtih vrat in organizirajo gala predstave klasič ne šole jahanja iz Lipice ter predstavljajo rejske linije žrebcev in družine kobil, ki živijo v kobilarni.
Tečaji jahanja
V Lipici organizirajo začetniške, nadaljevalne in individualne tečaje jahanja. Za goste hotela organizirajo sedem dnevne tečaje z dvanajstimi urami jahanja. Za bolj izkušene ponujajo terensko jahanje v spremstvu vodiča po okoliški pokrajini Lipice. Pri jahanju je obvezna uporaba jahalne opreme, jezdeci pa naj ne bi bili težji od 95 kilogramov. Programi, predstave in trening klasič ne šole jahanja trajajo do konca meseca oktobra. Od novembra do marca je zmanjšano število ogledov kobilarne za obiskovalce na štiri termine na dan.
Dolina Matere božje v Lipici
V Lipici je poleg svetovno znanih konj še ena znamenitost. V kraški vrta- či je dolina lurške Matere božje. Do doline vodi pot mimo hotela Klub po približ no 300 metrov dolgem kolovozu. Lipica je bila vse do prve svetovne vojne pod oblastjo cesarskega dvora z Dunaja. V letih 1848 – 1875 je kobilarno vodil Karel Grünn. Ker je zbolel na pljučih se je zatekel v to vrtačo in tam ostal tako dolgo, dokler ni ozdravel. V zahvalo za povrnjeno zdravje je dal postaviti kapelo, vklesano v naravno steno s kipom Matere božje. Po pripovedovanju naj bi štiri letna deklica Angelca Mezgec, ki je bila rojena leta 1904 v Kovčici in slepa od rojstva, pred Marijino kapelo stegnila roko, da bi ji poklonila dar in ob tem vzkliknila, da vidi lepo ženo. Takrat je spregledala in se hvaležno vračala h kapelici vse svoje življenje. Pred drugo svetovno vojno so ljudje množično romali v lipiško dolino, ker so slišali o čudež- nih ozdravitvah. Mnogi naj bi resnično ozdraveli in puščali darove, ki so kasneje izginili.
