MALDIVI: potapljanje

Novice

Koralni grebeni nudijo številnim različnim vrstam rib zavetje pred sovražniki. Kjer so korale pisane, so tudi ribe zelo pisane. Tako so se prilagodile okolju. Podvodni svet na Maldivih privlači vsako leto več potapljačev. Maska, dihalka in plavutke so dovolj, da lahko začneš spoznavati raznovrstne ribe in korale, ki živijo tja do globine 5 metrov.

Na tej globini je dovolj sončne svetlobe, pa tudi barvne komponente so še dovolj enakomerno zastopane. Z globino se namreč barve različnih valovnih dolžin različno hitro absorbirajo v vodi. Potapljanje na Maldivih je možno samo organizirano. Skupine so različno velike, od pet do dvajset potapljačev. Skupino vodi eden ali več inštruktorjev iz potapljaške baze na otoku. Vsa mesta za potapljanja so od otoka oddaljena od pol ure do ene ure vožnje z barko. Seveda se je možno potapljati tudi ob grebenu pri otoku. Pravilo na Maldivih je, da potop ne sme trajati dalj kot 60 minut, največja dovoljena globina pa je 30 metrov. Pred potopom inštruktor vedno predstavi kraj potopa, pričakovane živali, ki se tu zadržujejo in globino potopa. Nato smo se še razdelili v pare. In bili smo pripravljeni za prvi potop. Prvi potop imenujejo osvežitveni potop. Pri tem potopu mora vsak novo prispeli potapljač pod vodo pokazati svoje znanje. Karnet, knjižica, kamor se vpisujejo potopi, in mednarodna potapljaška kartica sta namreč potreben, ne pa zadosten pogoj, da se na Maldivih lahko potapljaš. Podvodni preizkus obsega dve vaji. Prva je snemanje in ponovna namestitev maske, druga pa je dihanje v paru. Ta preizkus se opravi na globini od pet do deset metrov. Bolj prepričljiv in miren ko je potapljač pri preizkusu, tem bolj mu inštruktor zaupa pri nadaljnjih potopih. Partnerstvo je vedno poudarjeno kot najbolj pomembno. Ko smo tako prvič skočili v vodo, se mi je spomin za trenutek vrnil dobri dve leti nazaj, ko sem se na Maldivih prvič potapljal. In znova sem bil v kristalno čistem in toplem morju v kraljestvu podvodnega sveta. Po tem, ko sem še zadnjič preveril delovanje opreme, sem iz rešilnega jopiča spustil še preostali zrak in se mirno spustil v globino.

Pod vodo se hitro izgubi občutek za čas in globino, zato je “Aladin”  računalnik, ki ga ima potapljač na zapestju tako kot uro in, ki nudi potapljaču vse potrebne informacije  nepogrešljiv del opreme. S podvodnim fotoaparatom sem že iskal svoje “žrtve”. To so bile različne ribe in korale. Fotoaparat ni poznal počitka. Tako se mi je včasih zgodilo, da sem prekršil nepisano pravilo, ki pravi, da mora v fotoaparatu vedno ostati vsaj še en posnetek. Nikoli se namreč ne ve, kakšno presenečenje čaka potapljača na koncu. Resnično se mnogokrat zgodi, da prav v zadnjih minutah potapljač sreča kaj nenavadnega.


Sledite nam


RSS Ustavi se!