Očarljiva Andaluzija

Očarljiva Andaluzija

Španija je ena najbolj in hkrati najmanj znanih držav zahodne Evrope. Mnogi si jo predstavljajo kot državo, ki je posejana s kilometri prelepih plaž, sangrio kot edino pijačo, ki jo pijejo, flamenkom, nogometom in bikoborbami. Vendar so to le klišejske podobe. Španija ponuja mnogo več; je strastna država z močno energijo, ki obiskovalca vedno začara. Je izredno bogata in raznolika mediteranska država, v njej se odražajo edinstvena španska kultura in tradicija, turbulentna zgodovina, geografska raznolikost in seveda njeni ljudje. Potovanje po španskih pokrajinah je vedno zanimivo in predvsem vedno zelo drugačno – tokrat potujemo na jug, v Andaluzijo.

Ta vas bo očarala na jugu Španije – »španska pokrajina iz prospekta«, kjer so luč sveta zagledali flamenko, tapasi, uživanje življenja. V sebi skladno združuje zasnežene vrhove in žgoče obale, brezmejne pokrajine, neskončne nasade oljk in edinstvene spomenike preteklosti. Preden so jo surovo pokristjanili, je bila zibelka mavrske kulture, o čemer pričajo bele vasice in posebna arhitektura, ki ji ni enake.

Leta 2015 je Andaluzijo obiskalo rekordnih 9,4 milijone obiskovalcev, večina navdušenih nad pestro ponudbo in raznolikostjo, ki jo pokrajina ponuja.

Nikjer na svetu ne najdemo tako posebne arhitekture, kot ravno v Andaluziji, kombinacija zahodnih in mavrskih elementov je ustvarila popolnost in prav ta, je vse zavojevalce odvrnila od uničenja arhitekturnih biserov; verska nesoglasja, novi slogi in moderni časi so bili na srečo pozabljeni.

Veliki andaluzijski trojček – Sevilla, Granada, Cordoba

Težko je določiti najlepše mesto med njimi! Vsa tri mesta so vredna obiska, vsako zase očara in je neponovljivo. Skupaj tvorijo celoto in zapis veličastnih in bogatih dni, ko je bila prav ta pokrajina središče znanosti, umetnosti in filozofije in ko so ljudje različnih veroizpovedi živeli v sožitju in je vsak izmed njih doprinesel k blagostanju.

Pravijo tudi, da ima Sevilla strast, Cordoba srednjeveški šarm in Granada ostrino in flamenko.

Sevilla je mesto ljubezni, domovina Don Juana, Carmen, Figara … Že Bayron je zapisal, da je prijetna zaradi svojih pomaranč in žensk. Je prestolnica Andaluzije in prav očara zaradi vrveža in življenjske energije, ki nikoli ne preneha. Mesto danes šteje okoli 710.000 prebivalcev in predstavlja gospodarsko, finančno, izobraževalno in kulturno središče. Je mesto neštetih praznovanj in Angleži so ob »odkritju« dežele zapisali, da je v Španiji vsak dan praznik. Niso se veliko zmotili. Andaluzijski temperament se pomeša z religijo in rezultat so odlična praznovanja – od Santa Semane, največjega praznika v Španiji, do Ferie de Abril in najmanjših lokalnih »fešt«. V času praznovanj je mesto polno okrašenih kočij, na njih pa razpoloženi domačini in obiskovalci, pripravljeni na praznovanje v primernih tradicionalnih oblačilih (ženske vseh starosti v živo pisanih, pikčastih oblekah in z rožami v laseh ter moški v črnih hlačah in suknjičih ter z značilnimi klobuki). Zrak je preplavljen s čustvi in odličnimi vonjavami andaluzijske hrane; slišati je strastno vzklikanje in hripavo petje pevcev flamenka, zvoke kitare in udarjanje ob tla plesalke in plesalce flamenka. Sodelujejo prav vsi; od najmlajših do najstarejših in vsi se neskončno zabavajo in uživajo.

Najbolj očara slovita, ogromna in razkošna katedrala s posebnim zvonikom – bivšim minaretom, La Giralda in čudovitim razgledom na mesto. Katedrala stoji na mestu bivše mošeje Almohadov iz poznega 12 stoletja in prav stolp ter vrt pomarančevcev sta zapuščina mavrske zgradbe. Katedrala pomeni višek gotske arhitekture, katere gradnjo so zaključili v šestnajstem stoletju.

Na Španskem trgu obiskovalec obnemi ob pogledu na prizore na keramičnih ploščicah in lično urejene parkovne površine Marie Luise, ki so jih uredili za Ibero-ameriško svetovno razstavo leta 1929.

Prav nič manj ne navdušijo Real Alcazar, kraljeva rezidenca Petra I., ki so jo zgradili na tleh mavrske palače, stavba Indijskega arhiva, ki priča o vodilni vlogi Seville v času kolonizacije Novega sveta, Zlati stolp (Torre del Oro) ob reki Guadalquivir, seviljska bikoborska arena ter gledališče Maestranza, nekdanja tobačna tovarna Real Fabrica de Tobaco in del današnje Univerze. Seveda pa to še zdaleč ni vse, kar mesto ponuja. Prepričati se je treba na lastne oči.

Granada je eno najbolj fascinantnih mest v vsej Španiji. Največji razcvet je doživela pod dinastijo Nasridov. Ravno ta dinastija je zapustila pravljično Alhambro, kjer človek preprosto ostane brez besed ob pogledu na arhitekturo čipk iz kamna, notranja dvorišča in domišljijo cvetočih in svežih vrtovih Generalife. Obiskovalec ob vstopu nenadoma iz 21. stoletja prestopi v 14. stoletje in zamenja svet. Mavrska umetnost je vsekakor dosegla svoj veličasten višek. Grič na nasprotni strani Alhambre je stari mavrski casbah ali medina, imenovana Albaicin. To je očarljiv labirint ozkih ulic in belo pobeljenih hiš z notranjimi vrtovi, polnimi malih barčkov in prijetnih restavracij, kjer si utrujeni popotnik lahko priveže dušo.

S trga svetega Nicolasa, ki je najvišja točka Albaicina, je čudovit pogled na mavrsko palačo. Granada je ostala zadnja neodvisna državica oz. emirat Mavrov na Iberskem polotoku in to se še danes močno odraža na vsakem koraku. Je mešanica Orienta in Zahoda, starega in sodobnega. Je mesto čudovitih razgledov, sončnih zahodov, flamenka, maroških čajnic, vedeževalk.

Leta 1492 so dvorne zdrahe Alhambro in Granado pokopale, mesto sta s svojo vojsko slavnostno zasedla katoliška kralja Isabela I. in Ferdinad II. To pomeni konec prisotnosti Mavrov na Iberskem polotoku in prav tako konec sožitja med Judi, Mavri in Kristjani. V mestu so Isabeli in Ferdinandu zgradili kraljevo grobnico, kjer danes počivata. V njej pa med drugim najdemo tudi Isabelino krono in meč Ferdinanda.

Pika na i Granadi pa je gorovje Sierra Nevada, ki jo krona štirinajst vrhov, višjih od 3000 m in kjer sneg ne skopni do julija in ponovno zapade pozno jeseni.

Cordoba na prvi pogled ni prav veselo mesto, vas bo pa vsekakor zapeljala s svojim šarmom in pustila brez besed. Tudi vožnja do mesta je izredno zanimiva med neskončnimi nasadi oljk in vinogradov. V 10. stoletju je bila verjetno mesto z največjim številom prebivalcev na svetu. Med vladavino kalifa al-Hakama II. (961—976) je postala tudi pomembno izobraževalno središče. Al-Hakam II. je odprl veliko knjižnic, medicinskih šol in univerz, ki so veliko prispevale k razvoju matematike in astronomije. takrat je postala intelektualno središče Evrope. Njeno večinsko muslimansko prebivalstvo je bilo zelo strpno do krščanske in judovske verske manjšine.

Danes je srednje veliko sodobno mesto s 330.000 prebivalci. Najlepši ostanek cvetočega obdobja je Mezquita oz. katedrala, ki predstavlja nenavadno lepoto s svojimi neskončnim zaporedji stotin stebrov, slopov in kapitelov; pravi “marmornat gozd”, ki mu ni konca.

Srce mesta je stara judovska četrt in sprehod po ozkih in vijugastih uličicah daje občutek, da se je od 10. stoletja le malo spremenilo. Izdelki iz kovanega železa krasijo ulice, ki so preozke za avtomobile, v delavnicah pa srebrarji izdelujejo krasen nakit; okna belih hišic so polna rož. Mesto je polno prelepih »patiev« oz notranjih dvorišč, ki so okrašeni z raznovrstnimi ornamenti na ploščicah in obveznim vodnjačkom v sredini.

Obala sonca ali Costa del Sol, Malaga in Gibraltar

Zagotovo je španska obala Costa del Sol s svojimi 300 sončnimi dnevi na leto kot velik počitniški magnet in težko premagljiva turistična destinacija. Kopalna sezona se začne že konec aprila, svojo sanjsko plažo si moramo samo še poiskati: morda v mondeni in prefinjeni Marbelli ali pa v bolj tihi Nerji oz. številnih drugih priljubljenih letoviščih, ki so namenjena bolj množičnemu turizmu. Med Malago in Gibraltarjem najdemo cel spekter obmorskih letovišč z vso najsodobnejšo infrastrukturo, ne manjka zabave, dobre hrane in pijače, raznovrstnih prireditev in gostoljubnih domačinov. Obalo imenujemo tudi obala golfa, saj se na 100 km dolžine razprostira kar 50 mednarodnih in uveljavljenih golf za igrišč, kjer se odvijajo številni odmevni turnirji.

Malaga je zagotovo eno najbolj priljubljenih mest v Evropi; tudi pozimi ni sivine, megle in neskončnih dni brez sonca. Prav tako je mesto vedno zeleno in polno čudovitih parkov, mogočnih dreves in dobesedno diši. Je drugo največje mesto Andaluzije s 570.000 prebivalci in odličnim podnebjem: povprečna letna temperatura je 18 stopinj, zime so blage in poletja vroča. Tako je v zadnjih dveh desetletjih tudi prostor, kamor pride »prezimit« ogromno upokojenskih parov iz Evrope. Po nekaterih virih v lokalnih časopisih jih čez zimo pride med 360 in 400.000 na Obalo sonca.

Malaga je danes prav tako uspešno pristanišče, kot v času Feničanov, Rimljanov in Mavrov. Je eno najstarejšim mest v Evropi, ustanovljeno že leta 770 p. n. š. Bogata zgodovina se odraža v prelepi arhitekturi in mnogih znamenitostih, kot so mavrska utrdba Alcazaba, katedrala, rimsko gledališče, Arena bikoborcev in številnih muzejih. Najpopularnejši med njimi je brez dvoma Picassov muzej; Malaga je tudi rojstno mesti Pabla Picassa. Najlepši pregled nad mestom pa obiskovalec doživi z Gibralfara, hriba nad mestom.

Na potovanju po jugu Španije seveda ne gre izpustiti kolonije Gibraltar. Mesto z angleškimi funti, rdečimi telefonskimi govorilnicami in tipičnimi angleškimi avtobusi je Špancem še vedno precej boleč trn v peti. Gibraltar je namreč že od leta 1730 čezmorsko ozemlje Velike Britanije z lastno vlado, ki je razen v zunanji politiki, obrambi in notranji varnosti povsem samostojna. S skoraj 29 tisoč prebivalci je pravi konglomerat različnih etničnih skupin, ki so se priselile v zadnjih treh stoletjih – Špancev, Portugalcev, Francozov, Maltežanov, Italijanov, Nemcev, Britancev, Arabcev. Večina ljudi je vsaj dvojezičnih, poleg angleščine, ki je uradni jezik, govorijo še španščino, pogosto tudi tretji in celo četrti jezik.

Zaradi izjemnega strateškega položaja ob Gibraltarski ožini, ki povezuje Atlantik s Sredozemskim morjem, je bila točka skozi zgodovino tarča mnogih zavojevalcev. Do rekonkviste je bil v lasti Mavrov, nato so ga zasedli Španci, med špansko nasledstveno vojno pa so ga leta 1704 osvojili Britanci, ki so njegovi gospodarji še danes.

Nastalo je pod strmo pečino, imenovano tudi opičja gora. Goro namreč naseljuje 200 prosto živečih magotov ali berberskih opic, med katerimi se je moč prosto sprehajati. Magoti, edine v Evropi živeče opice, se ljudi ne bojijo. Z največjim veseljem ne le opazujejo skupine radovednih turistov, temveč se hitro zapodijo za vsako vrečko ali zanimivih predmetov, v katerem bi se lahko skrivali priboljški.

Bele vasice oz Pueblos Blancos

Pravo Andaluzijo najdemo na podeželju, stran od velikih mest. Vse vasice imajo enako pravljično podobo: bele fasade malih hišic, okrašene z modro in rumeno barvo, rdeče strehe, ozke uličice ter balkone s pisanim cvetjem. Nad vasicami običajno preži ostanek mavrskega gradu oz utrdbe, v mestu pa najdemo vsaj eno ali več slikovitih cerkva. Nekateri domačini so se namesto v andaluzijskih vasicah raje odločili živeti v hribovitih vasicah in mestih in danes so to dejansko močna kmetijska mesta ali znana in močna turistična središča.

Ronda je mesto z eno najbolj slikovitih leg v Španiji, saj praktično sedi na ogromnem skalnem grebenu ob robu strme pečine. Zaradi težko osvojljivega položaja je ostala ena zadnjih mavrskih utrdb in staro mesto ima še danes močan mavrski značaj s slikovitimi ozkimi uličicami, zamreženimi okni in zaslepljujočo belino.

V novem delu mesta pa stoji ena najstarejših aren bikoborcev v Španiji. Prav Ronda je dom novodobnih bikoborb in mesto bratov Romero, ki so v 17. stoletju odkrili novo obliko bikoborbe z matadorjem, bikoborbcem, ki se z bikom bori iz oči v oči, torej na nogah. Ta način se je ohranil vse do danes. V Andaluziji je tradicija bikoborb še vedno zelo močna, je del zgodovine in kulture, za nekatere nečloveški, za druge posebna vrsta umetnosti, nedvomno pa neločljiv del Španije. Prava bikoborba za Špance nikakor ni le tekanje za bikom, ampak gre za posebno umetnost. To je poseben ples, poseben obred, umetnost obvladovanja bika v areni, ki se kaže v premišljenih elegantnih gibih matadorjev.

V areni v Rondi samo enkrat letno v čast znanim bikoborcem organizirajo bikoborbe, ki trajajo kar 14 dni. Dogodek so poimenovali Corida Goyesca in prav vsak matador si vsaj enkrat v življenju močno želi nastopiti na tem dogodku. Bikoborci so oblečeni v oblačila iz časa slikarja Goye, saj je prav on upodobil bikoborca Pedra Romera. Tudi Goya je bil strasten navdušenec nad bikoborbami. Ernest Hemingway je v knjigi Smrt popoldne zapisal: “Bikoborba je edina umetnost, pri kateri je umetnik v smrtni nevarnosti in pri kateri gre stopnja bleščečega nastopa na račun časti borca”. In ne glede na to, kako grozljiva in nesprejemljiva se nam zdi bikoborba, v španski kulturi ta trditev popolnoma drži.

V 19. stoletju so številni znani pisatelji in pesniki romantike, med njimi Alexandre Dumas, Rainer Maria Rilke, Ernest Hemingway, našli svoj prostor v mestu in ga z opisi v svojih delih naredili prepoznavnega. Rilke je Rondo prepoznal kot romantično mesto, Hemingway v romanu Komu zvoni natančno opisuje osrednji trg Plaza de Espana, ki se do danes ni kaj veliko spremenil. Pogosti obiskovalec je bil tudi Orson Welles.

Šeri, špansko vino, ki so ga posvojili Angleži

V okolici andaluzijskega mesta Jerez vino pridelujejo že od časa Feničanov. Vmes so sicer mavrski vladarji posekali velik del vinogradov, a so jih takoj, ko so pregnali Arabce, Španci zasadili.

Vino, ki so ga od nekdaj pridelovali v okolici Jereza, je belo vino, ki mu dodajajo čisti alkohol. Danes se imenuje šeri, kar je poangleženo ime za Jerez. Tako kot so tudi vino posvojili Angleži. Očitno je nekaj na tem močnem vinu, ki je lahko blede rumene barve ali pa temno kot rubin, da je očaralo Angleže in postalo simbol aristokracije, ki šeri srka po kosilu ali ob kaminu v dolgih zimskih večerih. Vina šeri so le vina, pridelana v provinci Cádiz, v trikotniku med mesti Jerez de la Frontera, Sanlúcar de Barrameda in El Puerto de Santa María. Je vino iz različnih sort grozdja, največkrat iz palomina. Je suho vino, medtem ko sladkim oblikam dodajo še sorti pedro ximenez ali moscatel. Poznamo več vrst šerijev. Fino, manzanilla in amontillado so svetlejši, ker jih med staranjem ščiti sloj kvasovk, ki preprečuje oksidacijo, medtem ko so oloroso in palo cortado temnejši, ker med staranjem delno oksidirajo.

Kakorkoli: šeri je vino za užitek. Angleži so že vedeli, zakaj so ga vzeli za svojega.

Mesto Jerez de la Frontera pa slovi tudi zaradi Kraljeve jahale šole in andaluzijskih konj, ki kot pravi velik strokovnjak vojvoda Newcastelski: »Andaluzijski konji so najpametnejši, najlepši in v srednjem veku so bili dejansko najboljši konji, ne samo v domovini, temveč v vsej Evropi«. Andaluzijskega konja so vzgojili iz domačih španskih kobil, ki so bile v času mavrske vladavine oplemenjene s krvjo barberskih konj.

Življenje je prekratko, da ne bi jedli dobro.

Tako nekako se glasi eden izmed španskih pregovorov, ki se ga Španci še kako držijo, pa naj bo to na severu ali jugu dežele. Radi tudi poudarijo, da hrana nikakor ni le vir preživetja, ampak je druženje, pogovor in uživanje. Potovanje brez okušanja tradicionalne hrane in pijače nikakor ni celovito in zaključeno.

Španska kuhinja je izredno raznolika; geografska raznolikost, vremenski pogoji, etične in kulturne razlike, drugačne sestavine, načini priprave in še kaj je privedlo do te neverjetne pestrosti. V Andaluziji je kulinarika raznovrstna tako kot pokrajina: bogata izbira morske hrane, odličnega mesa in divjačine ter izjemna izbira sadja in zelenjave pridelane na andaluzijskem soncu.

Tapeo je regionalna tradicija in del andaluzijskega vsakdana. Španci radi ves dan hodijo od bara do bara in nekaj grizljajo in tako so se uveljavili tapasi, ki jih strežejo v barih tapas. Ta tradicija služi druženju, pogovoru in uživanju ob dobri in raznovrstni hrani (sir, pršut, morski sadeži, zelenjava, jajca, ribe). V Andaluziji si iz teh slastnih prigrizkov lahko sestavimo cel obrok.

Vroči andaluzijski vsakdan je takoj bolj znosen z osvežilno hladno juho ali gazpachom, kot jo imenujejo Španci: hladna zelenjavna juha tudi ne zahteva veliko kuhanja. Rabimo le zrele paradižnike, papriko, kumare, česen, olivno olje, kis in star kruh ter malo kuharske spretnosti. V andaluzijski kuhinji ne skoparijo s oljčnim oljem. Značilen južnjaški zajtrk je opečen kruh, ki je polit s stisnjenimi svežimi paradižniki, oljčnim olje in česnom.

Večerja ob zvokih kitare in spremljanju plesalcev flamenka je vsekakor nagrada ob koncu zanimivega in polnega dne.

Flamenko je duša Andaluzije; ni samo ples, je močan umetniški izraz življenjske žalosti in veselja. Je predstava strasti, trpljenja duše in neuslišane in nesrečne ljubezni, lahko pa tudi neizmernega veselja. Predstava je kombinacija globokega petja, igranja kitare in udarjanja na bobne, plesa z ritmičnim udarjanjem s petami in prsti.

Poleg pevca flamenka ni tudi brez kitare in kitarista, ki tradicionalno spremlja pevca. Tudi eden največjih kitaristov Paco de Lucia je začel s spremljanjem pevcem in plesalcev.

Prepričani smo, da se vas bo dežela dotaknila!

 

zastava

Novo