“Ankat popovne, k sta se Jaka pa peteln greva na sonc pred hišo, pride mem ena stara pukvasta baba. ″ Coprnca″, jo kuj pogrunta Jaka, ″ n bom reku za futr″. Pokliče babo, baba mu da eno štupo. Z no, prav, nej vsak dan petelina poštupa.
Peteln je od zej naprej hitr rasu, pa zmerej bl srebrast je ratvov. Anga jutra, še predn ga j Jaka mogu poštupat, jo j fletn preče vrh Kvadva pobrcov. Jaka je klicov za nmo, peteln pa nč.
Usedu se j na no skalo, pa prov na gvas zapev, mav sm, mav če pogledov, pa zletu u ano lukno pa tm an jajc znesu, poj  se j pa kraj lukne ulegu, de j biv jajc zmerej na sonc. Z nega je čez en cajt zlezu an velk zmaj.
Skoču je tok hdo, da se j gora zamajava, pa pvas utrgov. Skale so leteve u vas, čes hiše so skakale. Aldje so e zagnal adn za drujmo u dolino. Tud zmaj se je šundra ustrašu. Takat se uthrga pvas čist blis nega, tok de j žavostno smrt dočakov.
Aldje so pa ltel pa ltel. Na dn kvanca so se ustavl, de b se odpočil. Pa jm je bil krej kr všeč. Tko so ani kr ustal. Naredl so hiše pa delavnce, tok je ratov an mejhn mest. Tržč so mu rekl. Ani, k so se pa bal, da b se gora še enkat nane na zvrgva, so šl mav dol. Pravjo, de so se ustavl u Krop. Nč čudnga, se j podobna Tržič, samo de gore tam okol niso tok usoče.”

Legendi o nastanku Tržiča bomo sledili po vsej naši poti – z Ljubelja skozi Šentansko dolino do Tržiča.

Pot nas bo najprej vodila z mejnega prehoda Ljubelj, po cesti, ki vodi na enega najstarejših gorskih prelazov v Evropi in pripoveduje nešteto zgodb o zgodovini in  ljudeh, ki so potovali po njej. Že za časa Rimljanov je peljala pot čez ljubeljski prelaz, ki je povezovala Virunum na Gosposvetskem polju z rimsko Emono. Proti koncu 15. stol. je čez Ljubelj  potoval tudi Krištof Lamberger, ko se je šel na Dunaj borit s »Pegamom«. V času protireformacije je čez prelaz bežal avtor prvih slovenskih knjig, Primož Trubar. Leta 1728 je dal deželni glavar Wolf Waikard Gallenberg, ob vesti da pride preko prelaza cesar Karl V., predor razkopati in napraviti cestni usek. V spomin na ta dogodek so kranjski deželni stanovi dali postaviti dve kamniti piramidi s podstavkom. Kamen za piramidi so pripeljali iz Ljubljane na dvajsetih vozovih za kar so potrebovali 187 vlečnih konj.  Od leta 1965, ko so odprli nov predor na Ljubelju je stara ljubeljska cesta zanimiva kot turistična točka. Avto moto društvo Tržič pa na njej vsako leto organizira tekmovanje starodobnikov za Hrastov memorial. Proga je dolga 2300 metrov in na najstrmejši točki doseže vzpon do 33%. Z vrha Ljubelja se nam odpre prekrasen pogled na podljubeljsko dolino ter severni ostenji Košute in Begunjščice.

Po povratku v dolino se bomo mimo Spominskega parka taborišča Mauthausen odpeljali do zaselka Lajb, kjer je pripovedovanju domačinov stal prvotni Tržič. Tam je potekala stara tovorna pot z doline Drage, prek Prevala do Lajba in nato čez Ljubelj na Koroško. Tu je bilo tudi rudarsko naselje Šentanskega rudnika, kjer so več stoletij pridobivali živo srebro.

Nižje v dolini Beli potok teče čez steno konglomerata, starega več kot 230 milijonov let. Tominčev slap se že na vrhu deli na dva dela. Po nalivih se curka združita in bučeče odmevata po Šentanski dolini.

Po kosilu v prijetnem gostinskem lokalu »Školjka« se bomo odpravili po sledeh legende v staro mestno jedro Tržiča.

“Aldje so pa ltel pa ltel. Na dn kvanca so se ustavl, de b se odpočil. Pa jm je bil krej kr všeč. Tko so ani kr ustal. Naredl so hiše pa delavnce, tok je ratov an mejhn mest. Tržč so mu rekl.”

V okviru zgodovinskih posebnosti se lahko med kranjskimi trgi edino Tržič izkaže z ohranjeno ustanovno listino, s katero je bil l. 1492 povzdignjen v trg.
Najhujša nesreča je Tržič prizadela l. 1811, ko je izbruhnil grozovit požar. Kovačije, fužine in številne obrtne delavnice ter meščanske hiše so pogorele do tal. Obnova Tržiča po požaru je potekala počasi. Izdali so poseben predpis, ki je določal obvezno namestitev kovinskih vrat in polken, ki so postala prava evropska posebnost. Pogled v starem mestnem jedru pritegnejo tudi številne druge značilnosti stavb, npr. portali in okenski okviri iz zelenega peraškega kamna, sušilne odprtine na strehah, obcestni kamni opestniki, firbec okno …

Za konec si bomo ogledali še Tržiški muzej, kjer boste začutili  podjetnost starih tržiških rodbin. V razstavljenih zbirkah boste spoznali: usnjarstvo – skrivnostne recepture in postopki strojenja kož, čevljarstvo – njegovo veličanstvo čevelj prihaja izpod rok spretnega rokodelca, tkalstvo – sprehodili se boste od volne do preje, od lanu do platna ter od bombaža do različnih tkanin in lesarstvo – les je darilo narave: živeti z njim, ga obdelovati, žgati oglje, les kriviti v kolesa ali mu vdahniti življenje uporabnih predmetov.

Več informacij: http://www.trzic.eu/