Cerkljanska lavfarija je stoletja dolgo potekala po nenapisanih pravilih, ki so se z ustnim izročilom prenašala iz roda v rod.
Njenemu razvoju lahko sledimo vsaj skozi dve obdobji, skozi čas do prve svetovne vojne (1914) in novejši čas, ki se začenja z letom 1956. Takrat se je ta prastari pustni obred po več kot štiridesetih letih obnovil, saj je bil v letih med obema vojnama prepovedan. Obenem so v bombardiranem Cerknem izginila vsa naličja, obleke in drugi pripomočki. Lavfarija se je do danes ohranila v tradicionalni, nekarnevalski podobi. Lavfarska skupina je fantovska skupnost in dekleta vanjo nimajo vstopa. Skupnost šteje 24 likov. Vsi razen enega nosijo na glavi lesene maske, imenovane larfe. Prav te maske so velika posebnost cerkljanskih lavfarjev. Izrezljane so iz mehkega lipovega lesa. Tako človeku podobnih lesenih mask ne poznajo nikjer drugod na Slovenskem. Kmalu po novem letu se v nedeljo po maši na cesti pojavijo prvi lavfarji. Vsako nedeljo jih je več, dokler na pustno nedeljo ne pridejo ven vsi.
V predpustnem času lavfarji hodijo koledovat po okoliških vaseh. Obiskujejo kmete in nabirajo klobase, svinjske parklje, suha rebra in žganje. Če so se jim kje zamerili, jih naslednje leto ni v hišo. Kajti pred odhodom tastar, kot gospodar lavfarske družine, vedno zapleše z gospodinjo ples za dobro letino, za debelo repo, kot se reče.
