Po nekaj neuspelih dogovorih z dobronamernimi šoferji, ki so nama ponujali prevoz po lokalnih cestah, se je ustavil bakreno zlat Mercedes, letnik 1975/76, odlično ohranjen z svetlo rjavimi sedežnimi prevlekami in z šoferjem Italijanom, ki s sončnimi očali, dolgih skodranih las, nasmejan kakih 30 let star, vpraša: »Poslušata Jazz?« Ko mu pritrdilno odgovoriva, šele vpraša: »Kam?«« Do Barcelone sicer, ampak do Nice bi bilo super…« odvrneva.

foto: Pedro Szekely

Povabi naju noter, pospravi nahrbtnike in pove, da gre tudi sam v Nico. Čaka ga namreč druščina, ki proslavlja prijateljev rojstni dan. Sicer je doma iz Milana in se ukvarja s predelavo starodobnikov. No, ta Mercedes v katerem smo se vozili, takrat še ni bil starodobnik; bil pa je zelo celovito in strokovno prenovljen. Vožnja po obali, z rahlo priprtimi okni, da je vonj oleandrov, nasajenih med pasovi cest, preplavljal naše občutke, je bila kot nagrada za težko noč in jutro. Zvoki glasbe, nežen vetrc in čudoviti razgledi nad zalivi, polnimi jadrnic in bark, so minili kar prehitro, ko smo okrog poldneva prispeli do Nice.

foto: bestcarmag

Renato naju je povabil na kosilo in po slovesu naju je z Vero čakala odločitev: štopava takoj naprej ali preživa popoldne v Monte Carlu in se odpraviva naprej šele proti večeru. Odločila sva se, da je po obilnem kosilu najbolj zdravo preživeti nekaj časa leže; še najbolj na plaži ob morju.