Trimesečno potovanje po Pakistanu, od iranske meje v razbeljenem pesku pušča- ve Balučistan do dolin severnega dela prek ledenikov, mimo mogočnih se- demtisočakov, na tveganih srečanjih s hupajočimi in načičkanimi kamioni, mi je dalo nov vpogled v ta del sveta. Kot družina smo v islamskem svetu, kjer so vrednote družine izredno čislane, uživali posebno gostoljubje in – kar velja zlasti za ženske – spoštovanje. Hčerka Maša je z izstopajoč imi svetlimi lasmi in pozdravljanju „Asalaam aleikhum“ očarala domačine, ki so že tako znani po razvajanju otrok, tako da se je sprehod po bazarju največkrat končal s polnimi žepi podarjenih jabolk, suhega sadja, orehov in celo poldragih kamnov. Kljub vsemu pa se je Maša spraševala, zakaj Alah ne dovoli deklicam, da se igrajo na odprtem dvorišču tako kot dečki, zakaj se zadržujejo le znotraj doma. Težko je odgovoriti otroku na tako vprašanje, predvsem zato, ker islamske svete knjige upoštevajo enakovredno vključevanje žensk v vse sfere življenja in ne dovoljujejo spolne diskriminacije. Dejansko življenje in položaj žensk pa je zaradi predislamske močne tradicije omejeno in zapostavljeno, razen v dveh krajih, v dolini Hunze in med animističnim plemenom Kalaš, kjer imajo ženske enakovreden položaj. V večjem delu Pakistana obstaja strastna kultura kalašnikov. Če se ne streljajo med seboj šiiti in suniti, kot smo doživeli na lastni koži kot policijsko uro in omejenost gibanja v Severni provinci v kraju Gilgit, potem bo vzrok za konflikt lahko že mala besedna žalitev, ki zlahka pripelje do krvnega maščevanja med dru- žinami, ki nikoli ne zastara, temveč se le razrašča. Pakistanska strast je tudi politika. Ob političnem pohodu ene od strank v mestu Rawalpindi smo trepetali za motor, ki je stal ob cesti poleg banke, ki so jo z ostalimi zgradbami vladajoče elite kar dobro sesuli s kamenjanjem. Nočnega življenja v Pakistanu, razen večerje v restavraciji, ni. Tudi ni koncertov, ne oper, ne gledališč. Ples v Pakistanu nima takega pomena kot v budističnih in hindujskih delih podceline. Ženski plesi so v zabavo le v ženski družbi, medtem ko moški plesi simbolizirajo borbeni, vojaški duh. Obstaja pa kino, ki je v skoraj vsaki vasi in ker ni druge zabave, so Pakistanci izredni ljubitelji filmov, ki pa zaradi obilice nasilja niso za vsakogar. Zelo popularni so indijski filmi, kjer nastopajo ženske v oprijetem sariju z razgaljenim trebuščkom, kjer so ljubezenske prigode in veliko seksipilnega plesa, brez poljuba, ki ga cenzura reže. Ker je moto mojega pisanja med drugim tudi spodbuditi bitje srca vašega lastnega potovanja, naj končam v duhu islama, ki pomeni poslušnost in mir s predanostjo Alahovi (božji) volji. Ko potujemo, zamenjajmo predsodke svojega kraja in samoomejenost, za manj utesnujočo vlogo državljanov sveta.