Andorra deželica superlativov sredi Pirenejev

Potopisi, Potovanja

Začelo se je pred tisoč dvesto leti. Na južni strani Pirenejev so bili Arabci, ki so v imenu svojega novega boga, Alaha, želeli osvojiti svet. Malo je manjkalo, da jim to tudi ni uspelo.

Nekaj desetletij prej, leta 732, so jih ob vdoru v današnjo Francijo, v bitki pri Poitresu, ustavili Franki pod vodstvom Pipina Malega. Eden njegovih naslednikov je bil vreden njegovega imena in je v kolektivnem spominu Evropejcev ostal kot eden izmed prvih združevalcev Evrope. To je bil Karel Veliki. Arabci v današnji Španiji so ostali tudi naslednja stoletja nevaren in zagrizen sovražnik. Karel Veliki je na nestabilni meji med državama, kjer je vladalo stalno obsedeno stanje, ustanovil več mini državic, ki so imele nalogo odbijača med dvema mogočnima nasprotnikoma. Od vseh teh se je ohranila le še ena: Andorra.

Svet zemlje

Vnuk Karla velikega, Karel II, je Andorro podaril Sunifredu, grofu iz Urgela, ki je imel sedež v La Seu (Španija). Posest je skozi stoletja prešla na tamkajšnjega škofa. V 13. stoletju se je škof sprl s francoskimi grofi Foix z druge strani Pirenejev. Spor so rešili s prvim ustavnim dokumentom, ki ga pozna Andorra. Imenuje se Pareatges. Ustoličil je poseben sistem dvojne suverenosti, ko sta nad deželico vladali Španija in Francija. Francozi so suverenost nad deželama prevzeli od grofov Foix. Leta 1419 so ustanovili tudi svoj parlament po imenu Consell de la Terra (Svet zemlje). Vso svojo zgodovino je imel 28 članov, iz vsake župnije po štiri. Da, prav ste prebrali, deželica se deli tudi na manjše enote, za razliko od naših občin, so to župnije.

Zimsko spanje

Okoli Andorre so divji vrhovi in do začetka 20. stoletja je deželica spala zimsko spanje. V tem času se je tudi svet spremenil. Sprememba je Andorri prinesla le korist. V 30-tih letih je bila tihotapski kanal, preko katerega je prihajalo blago iz nevtralne Francije v Španijo, ki jo je pretresala državljanska vojna. Le nekaj let kasneje se je začela druga svetovna vojna, Francija je bila okupirana in iz zdaj nevtralne Španije je po tihotapskih kanalih prihajalo blago v Francijo in Nemčijo. Le nekaj let kasneje se je tihotapski kanal spet obrnil. Zmagoviti zavezniki španskemu caudiliu Franciscu Francu lep čas niso oprostili njegovega podtalnega “pajdašenja” s fašisti in nacisti in so ga lep čas imeli pod gospodarsko blokado. To obdobje je za vedno spremenilo deželo. V tem času je imela kakih 6000 prebivalcev, ki so govorili katalonsko in bili strogo katoliška dežela. Homatije v okolici so nekdaj pozabljeno gorsko deželico spremenili v gospodarski raj. Brezcarinska trgovina, turizem, bančništvo, so deželo spremenili v visoko tehnološko deželico 21. stoletja. O kakšni revščini ni sledu. Narodni dohodek prebivalcev je približno 20.000 dolarjev letno, kar je precej več kot znaša povprečni letni dohodek Slovenca. Blaginja je v deželo privabila številne tujce. Andorra ni v Evropski uniji in posledično tudi ne podpisnica Schengenskega sporazuma. Nam že skorajda neznani cariniki in policisti so tu še čisto uporabna stvar. Dolina reke Gran Valira je en sam gromozanski kanjon. Smo na višini dobrih 900 metrov in navkljub dejstvu, da so bili v ledenih dobah Pireneji zaledeneli, ledeniki nikdar niso prišli do dna doline, zato so dna dolin izjemno ozka. Po približno desetih kilometrih poti se zlijeta reki Riu Valira del Nord in Riu Valira del Orient. Ob njunem sotočju leži glavno mesto Andorra la Vella. Človek bi pričakoval zaspano mestece, a resnica je povsem drugačna. Nad polji tobaka se po pobočjih dvigajo futuristične zgradbe iz jekla, aluminija in stekla. Na dnu doline, prav v centru mesta, pa presenečenje. Kot nekakšen zvonik futuristične katedrale se dviga iz centra mesta mogočna steklena piramida. To je stolp enega največjih evropskih termalnih zdravilišč. Vse okrog je prav nemogoč promet. Jeklena pločevina se vali iz vseh strani. Občani tvorijo le četrtino, od skupaj 70.000 prebivalcev. Preostali so Španci, Portugalci in Francozi. Zanimivo, ljudje govore številne tuje jezike. Med drugim tudi Rusko, kar pa ob velikem številu “offshore” bank pusti nekoliko sumljiv vtis. . Nekdaj velika vloga obeh mogočnih sosed je postala le še simbolična in ljudje so zavladali svoji deželi.

Andorra danes

V deželo smo stopili iz Španije. V Lleidi zaviješ po toku reke Segre navzgor in ves čas na poti proti severu so bili pred nami Pireneji kot orjaški zid. V La Seu d’Urgell se zavije v dolino reke Gran Valira. Pot se divje vzpenja in na obeh straneh ceste se strmo dvigajo tisočmetrska pobočja gora. Končno smo na meji. Za razliko od obeh sosed, lasti se zavedajo nevzdržnega kaosa in na vsakem križišču je policist, a kljub svoji avtoriteti lahko naredi le malo. Starega centra je le še za vzorec. Sestavlja ga nekaj zgradb, zgrajenih iz značilnega plastovitega kamenja in nekaj skromnih kamnitih cerkvic. Vse ostalo je neskončna zmešnjava bank, prodajaln luksuznih avtomobilov, “duty free” trgovin in parfumerij. To je Monako, prestavljen v Pireneje.

Turizem v Andorri

Na srečo so v Andorri našli čas in prostor tudi za popotnike. Kampi so vsepovsod in tu si utrujen popotnik lahko oddahne od dežele in ljudi, ki očitno prehitevajo čas. V glavnem mestu se dežela razdeli na dva dela. Na levo zapelje pot v stransko dolino, ki se slepo konča. Bolj ko se dvigamo, bolj se spreminja. Prej omenjeni ledeniki so tu našli svoje mesto. Vso visokogorje je nekakšna temačna planota, pokrita z ledeniškimi jezeri, ki jih tu kličejo estanys. Gore so sestavljene iz granita in poraščene z zelenimi pašniki še krepko preko dva tisoč metrov visoko. Iz planot se dvigajo posamezni temačni vrhovi in svoj vrhunec dosežejo v Pic de Coma Pedrosa. Najvišji gori, ki doseže 2942 metrov višine. Druga pot pa vodi proti vzhodu v Francijo. Misel, da smo pri vzponu v Andorro iz Španijo pretrpeli vse najhujše, se izkaže kot velika zmota. Naslednjih trideset kilometrov se cesta neprestano dviga. Iz leve in desne se spuščajo z gora mogočni slapovi. Tam, kjer je svet le nekoliko bolj položen, so gorske vasice spremenjene v turistična središča. Iz njih pa v vse strani vodi na desetine kilometrov vlečnic in sedežnic. Naš cilj pa je Francija. Cesta se vzpne do višine 2000 metrov in pred nami se odpre črnina predora. Ignoriramo ga in povzpnemo se na najvišji prelaz v Pirenejih – Port d’Envalira na 2408 metrov višine. Kot da bi šel na Kredarico z avtomobilom. Ovinkasta in strma cesta pa je vredna vsakega centimetra. Z vrha prelaza se odpre mogočen razgled, ki smo ga deležni le redkokdaj. Z enim pogledom vidimo celotno državo. Naselja nekje daleč spodaj, neskončne pašnike in gozdove v sredogorju in neskončna smučišča. Naivno smo mislili, da je vrh prelaza hkrati tudi meja s Francijo, pa ni tako. Gorska cesta se začne divje spuščati v globino in po nekaj kilometrih se spet pojavimo ob izhodu iz tunela, ki smo ga srečali na drugi strani prelaza. Ob njem je zraslo visokogorsko mesto superlativov. Vse skupaj je en sam ogromen supermarket. Tu je žepne državice, ki na 450 kvadratnih kilometrih skriva cel svet v malem, nepreklicno konec. Za nami je ostala državica neverjetnih lepot, zadovoljnih ljudi in sveta, v katerem bi si želel živeti čisto vsak.

Sledite nam

RSS Ustavi se!

  • Kako sem se in se soočam s svojimi strahovi
    Z znanjem za življenje in vsakodnevnim delom na sebi sem se uspela osvoboditi tudi največjih frustracij in strahov
  • Vonj oceana, nežen vetrič in mir – 5-minutni odklop
    V mnogih literaturah je stresni odgovor zložen v predalčke – stopnja ena, dva, tri itd. Vendar to je le teoretična interpretacija stresnih reakcij, ki pa se od posameznika do posameznika razlikuje.
  • C4
    Takratna izguba službe in nenadna smrt očeta so me pretresli do temeljev. V vrtincu zame že tako prehitrega življenjskega tempa, ki me je pogoltnil, in dodatnega šoka nisem mogla več dihati ...
  • Potlačen strah nezavedno prenašamo na potomce
    Zavedanje širšega družinskega konteksta vzorca potlačenja strahu nam daje možnost notranje biološke in psihološke osvoboditve ter omogoča, da potlačenega strahu ne prenašamo na naslednje potomce.
  • Kako preko strahov do samozavesti?
    Občasno me kontaktira kdo, ki bi želel imeti boljšo samozavest in pričakuje razrešitev svoje situacije v enem samem kratkem srečanju. Seveda je to mogoče. Toda čudeži se ne zgodijo vsak dan.