Sami začetki sodijo v geološko zgodovino. Že milijone let se zahodna, italijanska obala dviga iz morja in nasprotno hrvaška obala spušča v morje. Le po kakšen centimeter gre vsako leto, a narava ima čas.
Sinklinale je zalila morska voda, antiklinale pa so ostale nad morjem kot vrhovi posameznih otočkov. In ti so prav nekaj posebnega. Iz daljave izgledajo kot sklenjeno pogorje. Ves čas se vlečejo od severozahoda proti juhozahodu. In to celih štirideset kilometrov v dolžino. Vrhovi kot strnjena stena zapirajo pogled proti zahodu na odprto morje. Vendar, ko se jim približamo, se zapora premakne. Strnjene stene se odpro v stotine zalivčkov in prehodov, ki vodijo vse naokoli. Podoba je pravzaprav pravljična. Na eni strani sta modra gladina morja in nebo, na drugi pa sivo obarvani otoki. Vendar je ta podoba nekoliko varljiva. Včasih namreč ni bilo tako.
Za Jadranske otoke načelno drži pravilo, da so tisti najbolj zakraseli, najbolj kamniti in najbolj goli tudi najbolj na severu. Bičajo jih divje burje z Velebita in slanica, ki pomori vse živo in njihove vzhodne dele spreminja v kamnito puščavo. Podoba kamnite puščave so tudi Kornati, a tu narava s svojimi mogočnimi elementi ne igra več posebne vloge. Južni Jadran in tudi vsi sosednji otoki so prekriti z bujnim rastjem. Nekdaj prav tako bujne Kornate je gole s svojo dejavnostjo naredil človek. Filozofija praznega želodca je neprijetna stvar in se ne ozira kaj dosti na druge. Tako so prišli že pred stoletji na vrsto tudi Kornati. Na otoke so prignali ovce in koze. Te pa namesto gozda za življenje potrebujejo pašnik. Gozd so tako stoletja izsekavali. Pa se je zadeva zdela nekoliko zamudna in so poizkušali z ognjem. Zadnji in najbolj mogočni je po Kornatu besnel v ne tako davnem letu 1867. Pogorišče se je res zaraslo s travo. Vendar ne za dolgo. Divji nalivi so zemljo sprali v globino, ovce in koze pa tudi niso kakšne prijazne, nedolžne živalce iz otroških risank. To so prave beštije, ki požrejo vse živo. Ni bilo potrebno kaj dosti časa, da je nekdaj bogato zaraslo otočje postalo kupi kamenja, dvigajočega se iz morja. Obrniti kolo zgodovine in popraviti pretekle napake pa je težje kot se zdi. Pogozdovanje le počasi napreduje. To ni nič čudnega. Vsa voda takoj izgine v kraško globino. Sadike pa se morajo bojevati s slanico in divjo vročino poletnih dni.
