Veš, koliko se je zgodilo od lani, ko sem ti nazadnje pisala.

Tudi letos me je v Skupni točki Grosuplje obiskalo veliko radovednih otrok. To bi moral videti. Vse te zvedave očke. In vse te bistre male glave. Svetlolase in temnolase. No, nekaj jih je bilo tudi brez las. Vedno mi polepšajo dan. Njihove ročice z mehko zaobljenimi prstki radovedno pretaknejo vse kotičke našega centra. Vedno znova. Tudi večkrat na dan. Premečejo knjige, igre in igračke. Večji pridejo pozdravit. Eni pridejo kaj povedat. Spet drugi se pridejo samo »pokazat«. In vsi pridejo po »babon« (beri bonbon).

In z otroki pridejo tudi mame.

Utrujene od življenja in na prvi pogled vsaj deset let starejše, kot so. Vprašam: »Kako ste?« Odgovorijo: »Gre … Gre, gre … Mora iti.« Ne vem, koga prepričujejo: mene ali sebe. Poklepetamo. Kdaj kaj vprašajo. Velikokrat zaupajo ali pa le v tišini obsedijo. Otroci stikajo po centru. Se igrajo z menoj. In na koncu vsi vzamejo »babon« in se smejijo.

In pridejo tudi očki. Redkeje. Navadno to ni dober znak.

In prihajajo starejši. Teh je vedno več. Zgovorni. In molčeči. Z vsemi poskusim vzpostaviti pristen stik. Preverim, kako so. V teh dneh se jih veliko pride pogret. Se podružit. In povedo … Da so osamljeni, lačni in pozabljeni. Da so žrtve nasilja s strani lastnih otrok in/ali vnukov. Da s skromno pokojnino preživljajo tudi družine svojih otrok. Njihove zgubane roke so največkrat hladne. Oči pa še žive. In povedo še … Da je težko biti lačen, brez denarja in star, a najtežje je biti neviden in sam.

In pridejo lačni. Tem nimam za ponuditi nič drugega kot »babon«.
In pridejo premraženi. Tem ponudim oblačilo in obutev, če le imam kaj ponuditi.
In pridejo prestrašeni.
In pridejo osamljeni.
In pridejo ranjeni.
In pridejo bolni.
In zlorabljeni.
Ustrahovani.
Izkoriščeni.
Zlomljeni.
Trpinčeni.
Nevidni.
Žalostni.
Vdani.

In jaz si mislim, kje so vsi tisti radovedni otroci. Z velikimi zvedavimi očmi. Z malimi ročicami in mehko zaobljenimi prstki. Naj že nekdo razmeče knjige, igre in igračke. To bom hitro popravila. Naj me že kdo vpraša za »babon«. Takoj mu ga dam. In upam, da njegova sladkoba vsaj na kratko zabriše vse slabo, kar doživljajo ti ljudje.

Kot vidiš, Dedek Mraz, se je od mojega lanskega pisanja res veliko zgodilo. Veliko dobrega in preveč slabega. Zase ne prosim za nič. Našim uporabnikom pa, prosim, prinesi zdravje, hrano in mir v srcu.

Prosim, prav vsem prinesi »babon«.

P.S.: na okenski polici sem ti pustila mleko in »babon«. Vem, da ga tudi ti potrebuješ.