fbpx

EGIPT UTRIPA DRUGAČE

Potopisi

Spomini na potep nenavadnih, a nepozabnih doživetij so živi. Ker bi nekatere rada delila tudi z vami, sem v opisala poostrene ukrepe egipčanske policije zaradi terorističnega napada, zmešnjavo prometa in v žarečo energijo ovite njihove navade.

»Ali ste OK?«, je prijateljica okoli pete ure zjutraj brala SMS, ki je priletel naravnost iz Slovenije. »Seveda smo, še več kot OK!«, bi se v tistem trenutku zagotovo glasil enoglasen odgovor celotne skupine. A ko so kasneje začeli brneti še ostali telefoni, smo tudi mi, ob novici o terorističnem napadu v Sharm-el-Sheikhu, postali panični. Toda to se je, vsaj pri meni, razblinilo, ko sem na sprednjem sedežu zagledala vojaka z brzostrelko ter policista, ki sta nas spremljala celih osem dni potepanja. No, vsaj na avtobusu smo bili tiho, kot miške.

Stalnega spremstva pa človek ne bi potreboval samo zaradi varnosti, pač pa tudi zaradi vodenja in usmerjevanja na nabitih Kairskih ulicah, kjer srečaš osle s kočijami, stare mopede in stoenke ter polne taxije, ki ti ustavijo kar sredi cesti. Na cesti vlada popoln kaos, saj Egipčani ne poznajo cestnih označb, smerokazov, semaforjev, kaj šele prehodov za pešce. V stalni uporabi so samo voznikove roke in avtomobilska hupa. Zakon o prečkanju ceste: poglej stran od prihajajočega avtomobila in pojdi čez, saj tako voznik misli, da ga ne vidiš in bo po zdravi pameti ustavil. Ampak, to so več pasovnice, saj v mestu živi okoli 20 milijonov prebivalcev.

Možje, ki nosijo dolge obleke hodijo v službe in tako skrbijo za svoje družine. Vidimo jih tudi v uličnih gostilnah, kjer kadijo šišo in pijejo karkade, saj je država opuščanja uživanje alkohola bolj dopuščala kajenje. Vendar jim pretirano posedanje s kolegi ni preveč priporočano, saj doma ukazuje žena, ki ga lahko vsak trenutek postavi pred vrata, če ne izpolnjuje njenih zahtev in ukazov. Žene pa se skupaj s svojimi otroki ob dopoldanski vročini zadržujejo v mestnem živalskem vrtu, ki je tudi edina zelenica daleč naokoli.

Kairo dnevno obišče več tisoč turistov, ki si z zanimanjem ogledajo muzej egipčanske zgodovine, v katerem bi lahko strnjeno preživeli kar devet mesecev, če bi si želeli ogledati vsak razstavni eksponat posebej in pred njim postati samo minutko. Utrip ulice smo doživeli na prepletenih bazarjih in sukih, kjer smo se imeli priložnost preizkusiti tudi v trgovanju. Egipčan je namreč užaljen, če kupec ne znižuje cene njegovega izdelka. Sliši se zabavno, sicer pa je to precej mučno pogajanje, ki lahko traja in traja. Vmes pa se položaj tudi spremeni, saj vam nemalokrat ponujajo, za ženske seveda, tudi velika števila kamel.

Svet zase pa je Giza, sklop Keopsove (Velike), Kefrenove in Mikerinove piramide skupaj z mogočno sfingo, ki še sedaj čuva neodkrite zaklade, na obrobju afriške metropole. Mogočne piramide, katerih en sestavni del, kamen – kocka, tehta od 2-15 ton, se dvigajo iz površja skladno s položajem Orionovega ozvezdja. Čez umetno narejeni vhod, smo se povzpeli po zatohlem in ozkem hodniku s premičnim stropom do sobane s sarkofagom. O tem, da se tukaj prelivajo močne energije, priča dogodek, da so sem postavili skrhano želetko, ki se je v enem tednu obnovila, meso pa je ostalo sveže več mesecev.

Energije, ki prevzamejo celotnega človeka, pa se nahajajo tudi v skrivnostnih templjih in svetiščih. V ogromnem 40-hektarskem Karnak templju smo se lovili med labirintom 134-ih stebrov, si ogledali prvo umetno jezero ter napravili sedem krogov okoli velikega skarabeja, ki nam je izpolnil skrito željo, kajti za te hrošče je splošno znano, da prinašajo srečo. Zanimiv je tudi Edfu tempelj, katerega tlorisna sestava je popolnoma enaka sestavi računalnika. Arhitekturno največja umetnina pa je zagotovo tempelj Ramzesa II., Abu Simbel, kjer na točno določene tri kipe v notranjosti, ob točno določenem, vsako leto istem času (ura Ramzesovega rojstva), posije sončni žarek. Ne obsije pa četrtega, saj ta predstavlja temačnega in hladnega boga podzemlja.

Toda ne, nam ni bilo hladno! Vrhunec vročine, 48°C smo doživeli v Dolini kraljev, kjer so na ogled grobnice velikih faraonov, tudi Tutankamonova. Ta je bila tudi najbolj zanimiva, saj se le v njenem sarkofagu skriva mumija – a tega turistom ne izdajo. Če pa se že imaš srečo, potem od tebe zahtevajo tudi »bakšiš«, napitnino, kar se ne zgodi res malokrat.

Za vedno nepozabno doživetje je bila tudi puščavska savna, pri kateri so nas zakopali v puščavski pesek, ki je na telo, pod vplivom teže, oddal rjavo barvo. Postali smo zamorci! A le za kratek čas, saj se je ponudila priložnost kopanja v Nilu. Zakaj pa ne? Saj pri Egipčanih nikoli ne veš; če ti nekaj obljubijo jutri (bokra) in dodajo še insha’allah (z Božjo voljo), to pomeni čas nekje v prihodnosti – ne jutri, nemara pojutrišnjem, a nemara še pozneje. A ker so ti ljudje polni biserov, ki se skrivajo v njihovih nasmehih, pogledih, preprostosti, gostoljubnosti, stiskih roke in solznih očeh, jim ne gre zameriti. Saj so kot školjke: eni potrebujejo manj časa, spet drugi več, da se odprejo, vsakdo med nami pa v sebi nosi biser. Biser, ki se sveti edinstveno in drugače.

Moj bo zagotovo še kdaj posvetil v deželi presežkov – prvi, najstarejši, najbolj odmaknjeni, najlepši, … pa čeprav ga tam ni zmočila kaplja dežja (Egipčani trdijo, da kogar v Egiptu ujame dež, se tja gotovo vrne – dežuje le 5x na leto), se zazrl v dolgo senco njene zgodovine in kulture, odseval v lesku in žaru sedanjosti, toplini njenih ljudi, vročemu soncu in zaslepljujoči lepoti njenih pokrajin. Kaj pa vaš?

Sledite nam

Najbolj brano

Oznake


Sledite nam


RSS Ustavi se!