Oslo, Norveška
Praktično povsod po Evropi je že od starodavnih časov kresna noč (noč po poletnem solsticiju oziroma najdaljšem dnevu v letu) razlog za praznovanje. Nekaj posebnega pa je ta čas v Skandinaviji, kjer severno od arktičnega kroga tega dne ni noči. Temu rečejo tudi polnočno sonce. Mnogi trdijo, da je ta čas najbolj čaroben in slikovit na Norveškem, glavno dogajanje pa je v Oslu. Tam vsako leto priredijo festival na prvo soboto po kresni noči. V praznovanje poleg glasbe in koncertov ter hrane in pijače vključijo tudi jelenje dirke, brez katerih v Skandinaviji očitno ni prave zabave. Norvežani kresno noč praznujejo že stoletja.

 Ne samo, da tako uživajo ob celodnevni svetlobi, veselijo se tudi novega življenja, ki ga v ostrem podnebju napoveduje prihajajoče poletje. V poganskih časih so ljudje verjeli, da se takrat odprejo vrata zgornjih in spodnjih svetov in ven pridejo nadnaravna bitja. Ljudje naj bi se pred njimi zaščitili tako, da so prižgali ogromne kresove. S prihodom krščanstva so
praznik preimenovali v dan svetega Janeza, v čast Janeza Krstnika. Ljudje še vedno prižigajo kresove. Več dni prej nabirajo les ob obalah jezer, rek, fjordov in ob morju. Ob kresu se zbere veliko ljudi, ki plešejo, pojejo, jejo in pijejo ter se zabavajo vso noč.