Najpomembnejše med njimi je Mušja jama, v kateri so odkrili več sto kosov polomljenega in staljenega orožja ter posodja. Ker so vsa najdišča strnjena v neposredni bližini prepadnih udornic in ponorov, skozi katere reka Reka dere v podzemlje, niso pa jih našli, na primer, na sosednjem plodnem Vremskem polju, arheologi domnevajo, da so imeli ljudje poseben vzrok, da so prihajali na ta še danes divji kraj.
Vhod v Mušjo jamo je bil zelo verjetno svetišče, kultni prostor, številni grobovi s pridatki v bližnji okolici pa govorijo o skupnostih, ki so ta sveti prostor nadzorovale. Morda pa je bila Mušja jama še kaj več. Kajti tudi arheologi, ki zgodovino tega sveta odkrivajo z zanimivimi primerjavami med ne preveč zanimivimi kosi lončenine v tem delu Evrope in drugih, pravzaprav dopuščajo letenje na krilih domišljije, ki nosijo pripoved o Mušji jami kot vhodu v Had, kraljestvo mrtvih. Amaterski jamar, Tržačan Pietro Savini, je pred 102 letoma po navpičnem spustu v 50 metrov globoko Mušjo jamo na površini velikega kupa kamenja našel zgodnjerimsko čelado. Kako se je čelada znašla tam, ostaja nepojasnjeno, toda najdba je bila prav gotovo velika spodbuda, da je kot pomočnik Josefa Szombathya iz dunajskega naravoslovnega muzeja leta 1910 začel obsežnejša izkopavanja v tej jami in jih naslednje leto razširil še na sosednjo Skeletno jamo.
