Umetna drsališča so prišla prav predvsem ob dolgih zimskih popoldnevih, ko je po otroških sobah vladal dolgčas in tega takrat ni v nedogled krajšala televizija, kaj šele internet. A kot se je mogoče prepričati v ljubljanski Hali Tivoli, se rekreativni drsalci še niso zapisali med izumrle vrste.
Čeprav je ura komaj odbila 14 in se je zdelo prerano za tiste, ki nedeljsko kosilo vzamejo zares, so bili v Hali Tivoli stoli, namenjeni obiskovalcem, da se iz čevljev preobujejo v drsalke, povsem zasedeni. Pred okencem za izposojo in brušenje drsalk prav tako ob Zimskem baru je stala množica ljudi. Oče v rdeče-črni bundi je pripeljal hčerki in tisti čas so si vsi trije hiteli natikati sodobne plastične drsalke. Kot se je pokazalo malo zatem, je bila z njimi tudi babica, ki je šla preverit, kako je v dvorani. »Jaz še stati ne znam na tem,« se je slišalo z drugega konca množice, ki se je hitela preobuvat. »Kako si zategnil?« je svojega sina vprašal oče, ko se je od okenca vrnil še z drsalkami za ženo. »Slabo,« je odgovoril črnolasi fant. Medtem sta bila na drugi strani prostora že povsem pripravljena na odriv po gladkem ledu brat in sestra v popolnoma enakih, rjavih vzorčastih bundah.
