Po padcu dinastije Čin so nekateri deli zidu razpadli in mnogi vladarji so ga prenavljali in dograjevali, dokler ni ta zopet zasijal v svoji veličastni podobi v času dinastije Ming. Pri gradnji so uporabljali opeko in kamenje, ki so ga zbrali iz okoliških hribovij. Zaradi vse pogostejših vdorov Mongolov, so zid najbolj dodelali predvsem v okolici Pekinga, glavnega mesta v času dinastije Ming, dolgotrajna in zahtevna gradnja pa je terjala ogromno človeških življenj.
Od leta 1987 je Kitajski zid uvrščen na Unescov seznam kulturne dediščine, k popularnosti zidu pa je prispeval znameniti rek Maa Cetunga: “Pravi junak je le tisti, ki je stal na velikem zidu.” Kitajci so izjemno ponosni na največjo konstrukcijo na svetu, ki si zasluži prav posebno mesto v njihovi dolgi zgodovini. Kljub mnogim poskusom ohranitve zidu, se ta danes sooča s številnimi okoljevarstvenimi in človeškimi problemi, ki ogrožajo njegov obstoj. Odkar je bil razglašen za enega izmed sedmih svetovnih čudes, je Kitajska napela vse svoje sile in pozornost usmerila v njegovo obnovo, saj ga želi ohraniti na lestvici svetovnih čudes, za katero se lahko potegujejo le obstoječi objekti.
Vir fotografij: Pixabay, Stockpholio
Preberi tudi: Miti in legende Irske
Mnenja in izkušnje na forumu: Kam in kako na počitnice