V sredini 90-ih sem bil v letih, ko me študij ni ravno zanimal zelo. Svoje podjetje, ki mi je omogočalo dokaj brezskrbno življenje, pa je doživelo ne planiran zaključek poslovanja. Za pomembne odločitve o nadaljnjih korakih, se mi je zdelo, da si moram vzeti čas. Podjetje je propadlo, študij me ni ravno zanimal, tako da sem se odločil, da jeseni, sredi novembra odpotujem čez zimo v tople kraje. Vzel si bom čas za razmislek, kako naprej in še na toplem bom. Ker pa finančna situacija ni bila ravno rožnata, sem se moral odločiti za čim bližje tople kraje. Če pa sem nameraval ostati več kot mesec, dva je bilo potrebno izbrati kraj, kjer bom lahko tudi delal. In si tako prislužil denar za pot domov. Grčija je bila prva ideja, saj je relativno blizu, še vedno so dokaj topli kraji in še delo se da dobiti. Za obiranje oljk, pomaranč, mandarin in za lažja gradbena in vrtna dela, sem slišal iz pripovedovanj prijateljev, vedno potrebujejo pridne roke. V preteklosti sem že bil v Grčiji, večkrat; vendar vedno kot turist. Pri 18-ih letih sem obiskal najbolj zabave željni otok Ios, ki mi je zaradi svoje spontanosti ostal za vedno v spominu. Idej, kako motivirati zabave hoteče goste iz vsega sveta, ni zmanjkalo. Med sprehodom pa vasi, kjer je vsaka hiša namenjena dejavnosti turizma, si tako opazil teraso z nemškimi gosti, ki so ravno povečerjali. Iz družbe pa se kar naenkrat, na mizo povzpne dama, in začne z vso silo metati krožnike po tleh. Enega za drugim, zraven pa je glasno vzklikala iz zadovoljstva. Vsi prisotni glasno vzklikajo od navdušenja in veselo plešejo sirtaki. Kasneje sem izvedel, da lahko komplet krožnikov kupiš v vsaki gostilni za namen, ki spada v grško folkloro.

Naslednje leto, modrejši in izkušenejši, izberem ne več tako nujno zabavljaški otok, Santorini. Otok vulkanskega nastanka ima značilno kratersko obliko, s tem da je polovica nekoč kroga, v vodi, polovica pa predstavlja otok. Zato je znan po svojih zelo strmih klifih, ki se spuščajo do morja. Zaradi vulkanske osnove, je zemlja rdeča, temno rdeča. In tu pa tam, na sprehodu po brezpotjih, zavohaš žveplo, ki še vedno prihaja, sicer počasi in brez nevarnosti, iz zemljine luknje, kjer je nekoč bruhal vulkan. Vas oziroma turistično mesti Oia slovi že nekaj let zapored, kot kraj, kjer lahko opazuješ najlepši sončni zahod na svetu. Obiskovalci vsak večer zasedejo vse ulice, posedajo po strehah hiš, plezajo na drevesa in ne zapuščajo svojih miz v restavraciji z dobrim razgledom, vse z namenom da so priče najlepšemu trenutku dneva. Zaradi strme pokrajine, so hiše zgrajene tako, da je spalnice v celoti pod zemljo. Tako za spanje ne potrebuješ klime, saj je naravna temperatura v sobi ravno pravšnja za miren spanec.
Tako je padla odločitev, da obiščem Kreto. Bil je tople novembrski dan, ko sem stal v Trstu na pomolu in čakal vkrcanje na ladjo. Natančno sem opazoval vse moje bodoče sopotnike za naslednja dva dni in bolj kot sem se trudil, turista razen sebe , nisem opazil nobenega. No, pa še sam nisem ravno turist. Dva dnevna vožnja z ladjo do Krete je sicer minila brez posebnosti. Veliko branja, spanja in zrenja v prazno je zapolnjevalo noj dan. Ker so bili edini potniki večinoma šoferji tovornjakov, tudi stikov z njimi nisem ravno iskal, saj se mi je zdelo da nimamo veliko skupnega o čemer bi se pogovarjali. Sem pa naredil napako in sem se spustil v pogovor z enim od njih. Obilen možakar med 40 in 50 leti, se je prisedel in prvo vprašanje je bilo če sem veren. Kot zaprisežen ateist, oziroma bolje agnostik, sem tudi tokrat ostal zvest svojim načelom.Napaka. Za šoferja sem bil kot nepopisan list za projekcijo svojih videnj vsemogočnega boga in vere. Poleg tega pa se je počutil še poklicanega da reši mojo izgubljeno dušo. No, čas je minil hitreje, me ja pa že zelo bolela glava zaradi mantre, ki mi jo je veš čas hotel šofer vcepiti v glavo: samo pravoslavna (ortodoksna) vera je prava Krščanska vera.