Zavetišče pri Lampangu nima samo glasbenega oddelka, ampak se ponaša tudi z likovno skupino debelokožcev. Richard Lair je s sodelavci izobrazil pravo umetniško skupino slonov slikarjev. Tako kot “glasbeniki” z užitkom razbijajo po bobnih, se tudi “slikarji” pogumno spoprijemajo s čopiči, barvami in platnom.

Tudi likovnim mojstrom njihovi učitelji pripravijo vse potrebno. Na stojalo položijo velik bel list papirja, v posodo z barvo pomočijo čopič in ga nato ponudijo bodočemu Picassu, ki ga nestrpno, vendar dokaj nežno zagrabi s trobcem. Z njim zamahne po papirju in ga popaca z različnimi lisami ali krivuljami. Vodnik po vsakem zamahu pomoči čopič v drugo barvo in kmalu nastane prava mojstrovina, ki spominja na… khm… karkoli že (likovni kritiki pri določanju stila prihajajo v precejšnjo zadrego).

Ustvarjalci svoje slikarske sposobnosti tudi radi demonstrirajo obiskovalcem zavetišča, na žalost pa, kot je splošna navada v umetniških krogih, njihove izdelke tržijo drugi. Vodniki slonov namreč pozneje prodajajo slike svojih učencev za ceno kakih trideset dolarjev. Zavetišče si, poleg prodanih vstopnic, tudi na ta način nekoliko izboljša svoj proračun (seveda pa kak priboljšek v obliki slastnega sladkornega trsa ali šopa banan pade tudi v usta umetnikov).