fbpx

Orjaška “Gospodična svoboda”

Mesta, Potovanja

Pretirano ljubka ravno ni, »gospodična Svoboda«, večno deviško poosebljenje svobode. Vendar pa je pomlajeni nacionalni spomenik Združenih držav Amerike kljub 254 tonam še zdaleč ni tako grd, kot je bil orjak z baklo na Rodosu, eno od sedmerih čudes starega sveta.

Svoboda ima čeden nos, spoštovanja vredno dediščino grške klasike. Sploh se mora veličastna francosko-ameriška koprodukcija za veliko več zahvaliti boginji Ateni kot pa tisti goloprsi, trobojnico vihteči polnokrvni revolucijski ženski, ki je svojemu stvarniku Eugenu Delacroixu pripomogla do prostora v Louvru, sebi pa do milijonskih naklad na sedanjih francoskih bankovcih.

Pesnica Emma Lazarus je leta 1903 položila newyorški Svobodi v usta besede: »Pošljite mi revne in mučene, zatirane množice, ki jih žene v svobodo, pošljite zavržke držav, bedne, utesnjene, brezdomovince, ki jih podi vihar, pošljite jih k zlatim vratom, tja jih usmerja moja luč!”

Gospodična Svoboda je zamenjala jakobinsko čepico za trnovo krono, lepše napisano, za veliko bolj ugleden venec žarkov, ki hkrati omogoča osupljiv pogled na panoramo milijonskega mesta. V razmišljanjih izseljencev v zadušljivem medkrovju prihajajočih ladij, pa ni bilo prostora za takšne odtenke. Tiste »zatirane množice, ki jih žene v svobodo,« so se tako brezpogojno prepustile svojemu ameriškemu snu, da so celo streznjujoče izkušnje v karantenski postaji na Ellisovem otoku nedaleč od spomenika le malo vplivale na prišleke. Zanje je bila malo muhasta “Gospodična svoboda” z električno baklo utelešena obljuba čisto novega dela življenja.

Če malce nespoštljivo pokukamo Svobodi pod oblačilo, sposojeno v antiki, se nepričakovano znajdemo pod »Eifflovim stolpom«, oblečenim v baker.

Sprva je bil spomenik svobodi načrtovan za povečanje slave takrat spet republikansko usmerjene Francije.

Ob vhodu v Sueški prekop naj bi bil daleč viden svetilnik. Frederic, ustvarjalec svobode, je prav verjeno potočil marsikatero solzo ob propadlji, v Ameriko odpluli enkratni priložnosti, d bi postavil sodobno svetovno čudo kot tekmeca antičnemu svetilniku pred Aleksandrijo.

Eifflov stolp

Zaradi prevelikega pomena njene čustvene dote »starejše sestre« pariškega Eifflovega stolpa, Gospodične svobode, nikoli niso resno prištevali v družino, ob koncu 19. stoletja, tehnoloških tiranov. Pravzaprav škoda, kajti eden od uglednih članov družine orjakov je s tehniškega vidika njen starejši brat in hkrati uradno razglašeni dedni sovražnik, Herusk Hermann z zavihtenim mečem. Temu orjaškemu kipu, ki so ga Nemci 1876 z veliko slovestnostjo sprejeli za narodni spomenik, je kipar Ernst Bandel posvetil tri desetletja življenja. Torej bi morali njega šteti za enega od praočeta bakrenih orjakov.

Za desetletja ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja, ko je ves svet zajemalo širjenje imperialističnega gospodarstva, je bilo značilno prizadevanje za nenehno prekašanje v umetnosti in tehnologiji. Nove možnosti industrijske kulture so enako navduševale umetniki in inženirje. Zaradi njihovega sodelovanja pa niso nastajali samo pločevinasti heroji, ampak tudi v nebo prodirajoči stolpi in »titanske ladje«, ki so jih včasih tako tudi poimenovali.

Predsedniške glave na gori Mount Rushore

Takrat so Združene države Amerike, ki še niso dozorele v svetovno velesilo, opazovale takšna pretirana bahaška dejanja s prej globoko zakoreninjeno nezaupljivostjo. Toda pozneje, ko so že razvile svojo svetovno vlogo, se niso več odrekle možnosti, da s predsedniškimi glavami, izklesanimi na gori Mount Rushore 1941, priženejo gigantomanijo do vrha.


Sledite nam


RSS Ustavi se!